Iz DZ končno prihaja spodbudna novica: predstavniki ljudstva bodo ta teden končno odšli na dopust.  To vliva upanje, da se bo razgreta politična klima vsaj malo ohladila. Ni pa nujno, kajti najbolj problematični, radikalni in glasni običajno ne gredo nikamor. Raje ostajajo doma, frustrirani, ker je tako. In zaradi tega potem še bolj nergajo nad vsem in vsakim, ob katerega se obregnejo.

Denimo skrajni desničarji, ki so se prejšnji teden drli po središču Ljubljane in kričali o »remigraciji«, čeprav večina udeležencev ni imela pojma, kaj ta beseda sploh pomeni.

Človek bi tej izgubljeni mulariji privoščil dva tedna počitnic na kakšni neokrnjeni afriški plaži, kjer bi se umirili in morda le prišli do zaključka, da je nadvse koristno in zdravo, če potuješ po svetu, spoznavaš različne narode, kulture in države. Toda frustracija skrajnih desničarjev, sploh tistih, ki se zmotno označujejo za domoljube, je tudi ta, da so vedno doma. Pa ne zato, ker je doma najlepše, ampak ker so tako navajeni.

Ker se jim zdi to normalno. Podobno, kot se jim zdijo normalni nacistični pozdrav, homofobija in rasizem. Da bi šolski sistem lahko »naslovil« te hude anomalije v duševnem razvoju mladih, je seveda naivno pričakovati. Tega že dolgo ne zmore več, saj po zadnji šolski reformi izpred nekaj desetletij šola ne vzgaja več, ampak samo še izobražuje.

Vzgaja kvečjemu še primarna družina, torej starši, kar pa je vse bolj nemogoče, kajti disfunkcionalne, ločene, razpadle ali na kakršenkoli drug način poškodovane, travmatizirane družine niso zmožne nikogar več vzgajati.

Če sistem ne deluje, ker je postopoma odpovedoval že od Gabrove šolske reforme dalje, in če je v resni krizi tudi institucija družine, potem je logično pričakovati negativne posledice tudi pri družbenem in političnem opismenjevanju mladih. Kajti na shodu »domoljubov« v Ljubljani je v oči zbodla predvsem starost oziroma mladost udeležencev.

Velika večina jih je bila namreč zelo mladih. V času diktature neumnosti, trivialnosti in lažnih novic, ki jih omogočajo družbena omrežja, je vse bolj enostavno nagovarjati mlade, sploh če so dovzetni za kazanje s prstom na druge, in jih postopoma, korak za korakom odpeljati v svet nezaupanja, strahu, jeze in sovraštva.

Ta fenomen se ne pojavlja samo pri nas, ampak praktično po vsej Evropi, sploh pa v okoljih, ki so že tako ali tako toksična, ko gre za spoštovanje človekovih pravic. Bolj ko je sistem avtoritaren, bolj spodbuja takšen ali drugačen »lov« na tujce.

Vseeno pa ne govorimo o Putinovi nacionalistični mladini v Rusiji ali mladih neonacistih v Romuniji, ampak o našem, slovenskem problemu. Seveda se podmladek skrajne desnice ne bi nikoli šopiril po Ljubljani, če ne bi čutil, da so razmere takšne, ki takšno obnašanje vsaj tolerirajo, če ne celo potihoma spodbujajo.

Mislim seveda na mentalni preskok, ki ga je hočeš nočeš omogočila nova vlada. Sploh največja stranka, ki se že tri desetletja otepa očitkov, da je ksenofobija njena Ahilova peta.

O tem, da ima SDS dejansko še vedno problem z jasnim in odločnim distanciranjem od desničarskega populizma (kar je nekoliko posodobljena verzija skrajno desne politike), ne nazadnje dokazuje tudi primer Grims v Evropskem parlamentu. Zakaj so iz Evropske ljudske stranke (ELS) izključili poslanca SDS, ki ga že vso politično kariero močno odnaša na skrajno desnico?

Ne samo zato, ker je gospod Branko odkorakal predaleč v smer, ki se ji evropski konservativci in krščanski demokrati že zaradi zgodovinskega bremena morajo izogibati. Grimsa so nagnali tudi kot opozorilo SDS, da naj temeljito pomete pred lastnim pragom, ker je za ELS nesprejemljivo zagovarjati skrajna stališča, sprta s temeljnimi vrednotami in načeli moderne Evrope.

Za premierja, ki je svojo politično pot začel daleč na levi, preden je postal socialdemokrat, nato pa samo še demokrat, bi bilo politično modro, da ponovno razmisli o stališčih svoje stranke do tujcev, migracij, državljanstva in domoljubja.

Nagla in z ničimer argumentirana sprememba volilne zakonodaje, ki na lokalnih volitvah jemlje volilno pravico t. i. tujcem iz tretjih držav, na daje dobrega občutka, ampak kvečjemu potrjuje bojazen, da bo vladajoča desna koalicija s svojimi dejanji tudi v prihodnje dajala potuho še bolj skrajnim pogledom na družbena, politična ali ekonomska vprašanja.

Mularija, ki pozira pred Prešernovim spomenikom s transparentom »remigracija«, seveda nima pojma, kaj ta grozna beseda pomeni niti kdo je njen avtor. Mladi skrajni desničarji so le koristni idioti, ki mislijo, kak hud frajer si, če prideš z Jezerskega v Ljubljano domoljubno protestirat in če tuliš »tujci raus« in »Slovenijo Slovencem«.

Dokler se vladajoča politika – ker se je predsednica države že oglasila, ji ne moremo ničesar očitati – ne bo z besedami in dejanji opredelila proti vsem skrajnežem, ki so prepričani, da zdaj, ko so na oblasti »naši«, lahko počnejo, kar jim pade na pamet, se bodo tovrstne parade sramu (!) po slovenskih mestih nadaljevale.

In akcija rodi reakcijo, bodo naslednjič iz svojih brlogov prilezli skrajni levičarji, anarhisti in antifovci, da se bo predstava nadaljevala. Morda pa oblasti ustreza, da se koristni idioti z obeh skrajnih polov pretepajo na ulicah, saj so topovska hrana pred prihajajočimi (lokalnimi) volitvami, jesenskimi referendumi in protesti?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.