Revolucija proti revoluciji. Nenavadni naslov želi opozoriti na asimetrijo, ki je tema tega razmišljanja. Revolucija in kontrarevolucija sta relacijska pojma. Kontrarevolucije brez revolucije ni. Šele revolucija jo prikliče v življenje, ji določi nasprotnika ter jo umesti v prostor in čas.

Toda tudi revolucija ne nastane v praznem prostoru. Nastane kot odgovor – primeren ali neprimeren, realističen ali utopičen, miroljuben ali nasilen – na obstoječa družbena in politična razmerja. Pred njo obstaja družba s svojimi razmerji moči, socialnimi razlikami, političnimi konflikti, pričakovanji in nezadovoljstvom. Revolucija je eden od možnih – in praviloma radikalnih – odgovorov nanje.

Če zgodbo začnemo šele z revolucijo, dobimo nenavadno okrnjeno vzročno verigo: od revolucije h kontrarevoluciji, iz katere je izpadel njen prvi člen, njen sine qua non: predrevolucionarni red.

Revolucija tako preneha biti posledica in postane prvi vzrok, čeprav je bila sama posledica predrevolucionarnih razmer. Ko se to zgodi, je kontrarevolucijo mogoče prikazati predvsem kot reakcijo na revolucionarno nasilje. Prav tu zgodovinsko razlago neopazno zamenja moralna pripoved: če revolucija nastopi kot prvotno Zlo, njeno nasprotje skoraj samo od sebe dobi predznak Dobrega.

Vprašanje, zakaj je do revolucije sploh prišlo, postane moteče. Ne zato, ker bi odgovor nanj revolucijo upravičeval, temveč zato, ker bi pokazal, da zgodba nima začetka tam, kjer smo ga določili.

Robert Balen

»Preustvarjamo DRUŽBO«

Kako tesno sta bila revolucija in njeno nasprotje povezana v revolucionarnem mišljenju, je zelo jasno pokazal človek, ki je pozneje postal najvplivnejši ideolog jugoslovanske revolucije – Edvard Kardelj. In to še preden se je revolucija, katere ideolog je postal, sploh začela.

Pred vojno je Kardelj s svojim pravim imenom podpisal le knjižico Potovanje skozi čas. Trideset let pozneje je pojasnil, da je ta oris gospodarske zgodovine za mlade napisal na »ezopski način«, saj je nastal leta 1933, »v težkih cenzurnih pogojih šestojanuarske diktature kralja Aleksandra«. Zato marsikatera misel ni mogla biti razvita do konca in marsikatera beseda ni bila dorečena ali pa je bila izrečena »na ezopski način«.

S svojim knjižnim prvencem je Kardelj, takrat že eden voditeljev slovenskega komunističnega gibanja, želel prikazati gospodarsko zgodovino človeštva kot »prispevek v propagandi marksistične misli« in tako utirati »revolucionarni, marksistični misli pot med mlade ljudi«.

Najjasnejši namig na marksistično teorijo najdemo v uvodnem poglavju. Engels je v govoru ob Marxovem grobu zapisal, da je Marx odkril razvojni zakon človeške zgodovine: ljudje morajo najprej jesti, piti, imeti streho nad glavo in se oblačiti, preden se lahko posvečajo politiki, znanosti, umetnosti in religiji. Kardelj je isto misel prevedel v svoj »ezopski način«: »V človeški zgodovini je namreč vedno tako: vselej je mislil človek najprej na to, kako bo živel, s čim se bo preživljal, potem šele je prišlo na vrsto vse drugo. Zato je treba najprej spoznati gospodarske potrebe, ki so rasle s človekom, potem pa nam postane tudi vsa ostala zgodovina človeške družbe bolj jasna in razumljiva.«

To je za tukajšnje razmišljanje pomembno. Človeška dejanja imajo predzgodovino. Politične ideje ne padejo z neba, temveč nastajajo v določenih materialnih in družbenih okoliščinah.

Marko Vavpotič

Kardelj je hotel osvetliti temne plati kapitalističnega gospodarstva in pokazati izhod iz gospodarske krize, ki je pretresala svet. Revolucionarne spremembe družbenega reda, čeprav so bile cilj Komunistične partije Jugoslavije, ni omenjal naravnost. Nanje je namignil z razprtimi črkami: »Vse teče, vse se menja, nič ni trajnega na svetu …« Na koncu Potovanja pa je besede človek, delo, kultura in napredek zapisal z velikimi tiskanimi črkami ter jim dodal še »ezopski« izraz za socialistično revolucijo: »Preustvarjamo DRUŽBO.«

Na svetu ni nič trajnega. Tudi iz tedanje gospodarske krize, »največje in najhujše, kar jih pozna zgodovina«, bo človeštvo našlo izhod. Kot je Kardelj dodal v povojnih izdajah Potovanja, »napredek nima konca«, človekovo hrepenenje po svobodi, enakopravnosti in bratstvu pa je »večno«.

Razvoj slovenskega narodnega vprašanja

V Razvoju slovenskega narodnega vprašanja (1939) Kardelju ni bilo več treba govoriti tako previdno. Knjiga ni bila namenjena samo zvedavi mladini, ampak predvsem tistim, ki sveta niso hoteli le razlagati, temveč ga spreminjati. Bila je radikalna kritika preteklosti in sedanjosti ter hkrati program revolucionarne prihodnosti. Kardelj jo je podpisal s psevdonimom Sperans – Upajoči.

Slovenskemu meščanstvu je napovedal obračun brez posebnih ovinkov: revolucija se ustvarja »z uničevanjem njenega nasprotja«. To uničevanje mora biti temeljito. S Saint-Justom je opozoril: »Kdor dela revolucijo samo na pol, si sam koplje grob.«

Tu se pokaže nevarna plat revolucionarne logike. Če je novi svet mogoče ustvariti samo z uničenjem njegovega nasprotja, postane vprašanje, kaj vse pripada temu nasprotju in kaj vse je zato dovoljeno uničiti, predvsem vprašanje politične moči.

Toda tudi Kardelj, ki je revolucijo pričakoval in zanjo delal, je vedel, da revolucija ni prvi člen zgodovinske verige. Svet, ki ga hoče revolucionar uničiti, obstaja pred njim. Ima svoja razmerja moči in svoja protislovja. Revolucionar se lahko moti glede njihovih vzrokov, lahko ponudi katastrofalen odgovor in lahko v imenu odpravljanja starega nasilja proizvede novo. Toda njegova revolucija ima predzgodovino.

Brez nje izgubi razlog svojega obstoja.

»Zdaj vem, da jo ljubim. Revolucijo!«

Četrt stoletja po izvedeni revoluciji je revolucionarno razumevanje zgodovine dobilo nenavadno poetično formulacijo izpod peresa mladega Dimitrija Rupla. Njegovo Pismo Zvezi komunistov (Jugoslavije) Slovenije, objavljeno v Problemih, me tu ne zanima kot dokaz nekdanjega političnega prepričanja človeka, ki danes misli drugače. Ljudje spreminjajo svoja prepričanja in prav je, da jih lahko. Zanimivejše je nekaj drugega: kako isti intelektualec govori o revoluciji, ko se z njo istoveti in želi ponovno razvneti njen plamen, ter kako o njej govori več kot pol stoletja pozneje, ko jo zavrača.

Mladi Rupel je revolucijo razumel kot gibanje iz starega v novo. Svoje pismo je začel z Župančičevimi verzi o ustvarjalcu, ki »trga in lomi in reže in gnete snovi«, ne da bi se preveč menil za to, »če kdaj med prsti mu kaj zaječi«.

Nato je sledila skoraj ljubezenska izpoved: »Zdaj vem, da jo ljubim. Revolucijo!«

In takoj zatem ponudba samega sebe: »Dajem se ti, Partija, dajem se akciji in reakciji, moje belo telo, ki hujša, vzemite! Nove čase na dan, stare na stran!«

Rušenje in grajenje v takšnem razumevanju nista bili nasprotji. Partija je po Ruplovih besedah potrebovala solidarnost »delavcev in umetnikov, gradilcev in rušilcev«. Rušiti je bilo treba zato, da bi bilo mogoče graditi.

Skratka, za Rupla leta 1970 problem ni bil v tem, da bi bila Partija preveč revolucionarna, temveč da je revolucionarni plamen v njej začel ugašati. S svojim pismom ga je hotel ponovno razvneti.

Marko Vavpotič

Zgodovina je tekst

Toda za tukajšnje razmišljanje je pomembnejši Marxov stavek, ki ga je Rupel vključil v svoje pismo: ljudje delajo svojo zgodovino, vendar je ne delajo, kakor bi se jim zljubilo, in ne v okoliščinah, ki bi si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na katere so naleteli in ki jim jih je izročila preteklost. Revolucija torej niti v Ruplovi ekstatični hvalnici revoluciji ne nastopa iz praznine. Pred njo so okoliščine, ki jih revolucionar ni ustvaril.

Takoj zatem je Rupel dodal: »Razbrati zgodovino. Zgodovina je tekst. Beremo zgodovino, kakor jo pišemo. Zgodovina se ne piše sama. Tradicija je naša izmišljotina.«

Petinpetdeset let pozneje so te besede vredne ponovnega branja. Zgodovina se res ne piše sama. Nekdo mora določiti, kje se pripoved začne. S tem določi tudi, kaj bo v njej predstavljeno kot vzrok in kaj kot posledica, kdo bo deloval in kdo samo reagiral.

Ko revolucija zamenja predznak

Leta 2026 je Rupel o revoluciji govoril povsem drugače. V kritiki mojega nasprotovanja odstranjevanju javnih spomenikov je zapisal, da meni in mojim »somišljenikom« ne gre za spomenik osamosvojitvi, »ampak za zavarovanje spomenikov revoluciji, jugoslovanski ustavi iz leta 1974 in Edvardu Kardelju«.

Za tukajšnje razmišljanje ni toliko pomembno, da je Rupel medtem spremenil svoje politično stališče. Veliko zanimivejše je, kako se je s tem spremenilo mesto revolucije v njegovi pripovedi. Leta 1970 je bila prihodnost, ki naj bi odpravila stari svet; leta 2026 sama pripada svetu, ki naj bi ga pustili za seboj.

Spremenilo se je tudi pomensko polje okoli nje. Na eni strani Ruplove današnje pripovedi stojijo spomeniki revolucije, jugoslovanska država, Tito, Kardelj, Partija, JLA, rdeča zvezda, srp in kladivo ter Internacionala. Na drugi strani so osamosvojitev, slovenska država, novi grb in zastava, človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava.

Pri tej veliki zamenjavi predznakov pa nekaj skoraj neopazno izgine.

To ni nepomembna besedna podrobnost. Revolucija in kontrarevolucija sta relacijska zgodovinska pojma. Beseda kontrarevolucija pove, čemu neko gibanje nasprotuje; sama po sebi pa še ne pove, za kaj se zavzema. Kontrarevolucionar zato ni že po definiciji demokrat, kakor tudi revolucionar ni že po definiciji nasprotnik demokracije.

Navsezadnje se je Manifest, sprejet na ustanovnem sestanku Komunistične partije Slovenije na Čebinah leta 1937, izrecno zavzemal za demokracijo in demokratične volitve. To seveda še ne pomeni, da je bila poznejša revolucija demokratična. Pomeni pa, da razmerje med revolucijo in demokracijo ni bilo vedno razumljeno skozi preprosto nasprotje med totalitarizmom in pluralizmom. Tako se je, denimo, Dimitrij Rupel leta 1970 spraševal: »Katera moč je večja od kapitala v rokah buržoazije, v rokah zaveznikov – finančne oligarhije in militaristično-policijske birokracije, klerikalne kamarile in pokorne tehnokracije? Kdo je večji nasilnež od imperialista, ki opazuje neustavljivi prihod novega družbenega reda in ki ve, da zgolj s kapitalom in močjo lahko začasno zajezi naraščajočo reko proletariata? Kdo je revnejši z resnico in pravico od proletarca, ki brli v vlogi aspiranta na srednjemeščanski status? Kdo vpliva: volivec ali kapital? Kdo režira javno mnenje? Pisma bralcev ali partijski kolosi? Mar partije ponujajo radikalne rešitve, so to prave alternative ali so zgolj garniture na oblasti? Kateri sistem je represivnejši: totalitarni ruski ali pluralistični ameriški? Zdi se, da to ne morejo biti resnične dileme.«

Na vprašanja, ki jih je zastavljal Rupel, je Edvard Kardelj nekaj let pozneje ponudil povsem nedvoumen odgovor. V Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja je meščansko demokracijo označil za zgolj formalno in ji nasproti postavil socialistično kot dejansko demokracijo. Že ta primer opozarja, kako previdni moramo biti, kadar zgodovinske pojme prevajamo v današnje vrednostne kategorije. Besede, kakršne so demokracija, svoboda, pluralizem ali revolucija, skozi čas niso ohranjale nespremenjenega pomena, še manj pa so jih vsi politični akterji razumeli enako. Kar danes skoraj samoumevno povezujemo z demokracijo – politični pluralizem, tekmovanje strank in svobodne volitve –, je bilo mogoče v nekem drugem idejnem okviru razglasiti za njeno zgolj formalno, celo navidezno obliko, socialistični sistem pa predstaviti kot njeno dejansko uresničitev. Razumeti takšno pojmovanje seveda ne pomeni, da moramo sprejeti tudi njegove vrednostne predpostavke; pomeni le, da zgodovinskih akterjev ne moremo razumeti, če njihovim besedam brez premisleka pripišemo pomen, ki ga imajo za nas danes.

BOBO

V Ruplovi današnji pripovedi pa se zgodi prav takšen premik. Zgodovinsko nasprotje revolucije – kontrarevolucija – izgine, na njegovem mestu pa se pojavi vrednostno nasprotje: demokracija. Druga proti drugi ne stojita več dve zgodovinski sili, katerih cilje, sredstva in ravnanje bi bilo treba vsako zase pojasniti, temveč revolucija in demokracija.

Razlika je pomembna. Revolucija je zgodovinski pojav; demokracija je poleg politične ureditve tudi vrednota. V današnjem političnem jeziku ji pripada samoumevno pozitiven predznak. Če zato revolucijo postavimo nasproti demokraciji, nismo ustvarili samo novega para pojmov. Ustvarili smo tudi moralno hierarhijo: revolucija proti demokraciji, nedemokratično proti demokratičnemu, napačna stran zgodovine proti pravi.

Zgodovinsko nasprotje je zamenjalo moralno nasprotje.

S tem je del presoje opravljen, še preden smo začeli presojati dejanja zgodovinskih akterjev. Če je revolucija nasprotje demokracije, se lahko odpor proti revoluciji skoraj samodejno pokaže kot demokratičen. Ni se nam več treba vprašati, kakšni so bili cilji posameznih nasprotnikov revolucije, kakšno družbo so želeli in s kakšnimi sredstvi so jo hoteli doseči. Dovolj je, da so bili proti revoluciji.

Toda zgodovina takšne bližnjice ne dopušča. Nasprotje revolucije ni demokracija. Njeno relacijsko nasprotje je kontrarevolucija. Ali je bila konkretna revolucija demokratična ali nedemokratična in ali je bila konkretna kontrarevolucija demokratična ali nedemokratična, sta drugi vprašanji. Na obe je treba odgovoriti z raziskovanjem ciljev, ravnanja in okoliščin konkretnih zgodovinskih akterjev, ne že z njihovim poimenovanjem.

Mladi Rupel je revolucijo razumel kot gibanje iz starega v novo. Svoje pismo je začel z Župančičevimi verzi o ustvarjalcu, ki »trga in lomi in reže in gnete snovi«, ne da bi se preveč menil za to, »če kdaj med prsti mu kaj zaječi«. Nato je sledila skoraj ljubezenska izpoved: »Zdaj vem, da jo ljubim. Revolucijo!«

Moralizacija zgodovine se namreč ne začne nujno šele takrat, ko povemo, kdo je imel prav in kdo ne. Začne se lahko že prej – z izbiro imen. Če eno stran imenujemo revolucija, drugo pa demokracija, smo del sodbe izrekli, še preden smo začeli presojati njuna dejanja. Jezik, ki naj bi zgodovino opisoval, jo je že razdelil med pozitivni in negativni pol.

S tem se spremeni tudi vzročna pripoved. Revolucija nastopa kot dejanje, njeno nasprotje kot odgovor nanj. Pri revoluciji se vprašujemo predvsem, kaj je povzročila; pri njenih nasprotnikih pa, kaj jih je povzročilo. Prvo pojasnjujemo z njenimi posledicami, druge z njihovimi razlogi.

V najbolj zgoščeni obliki: revolucija ima odgovornost, kontrarevolucija pa razloge.

Toda če je zgodovina res tekst, kakor je leta 1970 zapisal Dimitrij Rupel, lahko pripoved začnemo en člen prej. Tedaj moramo vprašati tudi, katere okoliščine so proizvedle revolucijo. Za njeno razumevanje potrebujemo vzročno verigo, v kateri predrevolucionarni red ni nevidno ozadje, temveč del razlage. Brez razumevanja okoliščin, v katerih se je revolucija zgodila, ne moremo razumeti niti nje same.

Svet se ni začel z revolucijo, naj je bila v očeh njenih protagonistov še tako svetla ali v očeh njenih nasprotnikov še tako krvava. Tudi revolucija ima svojo zgodovino, kakor jo imata predrevolucionarni red in kontrarevolucija. Razlaga razlogov nobenega od teh pojavov ne odvezuje odgovornosti za dejanja njegovih akterjev.

Nove čase na dan, stare na stran?

Prav tu postane zanimiva še neka druga podobnost med mladim in starim Ruplom. Leta 1970 je pozival: »Nove čase na dan, stare na stran!« Leta 2026 piše, da »na glavnem ljubljanskem trgu ne bi smelo biti spomenikov jugoslovanske države«, temveč bi moral tam stati »spodoben, ne skrit, ampak prepoznaven spomenik osamosvojitvi«.

Med obema stavkoma je velikanska politična razdalja. Kar je bilo leta 1970 novo, je leta 2026 staro. Revolucija, ki naj bi nekoč odpravila preživeli svet, je sama postala del sveta, ki naj bi ga bilo treba preseči.

Zato vprašanje ni, ali je Rupel spremenil politično stališče. Očitno ga je. Zanimivejše je nekaj drugega: ali je skupaj s političnim predznakom spremenil tudi razumevanje razmerja med starim in novim?

Ali je mogoče zavrniti revolucijo, ne da bi zavrnili tudi revolucionarno predstavo, da mora novi čas svojo zmago potrditi s simbolnim umikom starega?

Mladi Rupel je zahteval: »Nove čase na dan, stare na stran!« Današnji nasprotnik revolucije želi javni prostor uskladiti z novo državo. Vsebina se je obrnila, toda razmerje med starim in novim ostaja presenetljivo podobno: novo dobi prostor tako, da se staro umakne.

Javni prostor je v takšnem razumevanju nekakšen zemljevid trenutno veljavnih vrednot: kar na njem stoji, naj bi družba potrjevala; česar ne potrjuje več, naj bi odstranila.

Toda ali spomeniki res govorijo samo v sedanjiku?

Rupel se pri tem sklicuje na odločbo ustavnega sodišča o Titovi cesti. Toda prav ta primer odpira pomembno razlikovanje. Novo poimenovanje ceste je novo oblastno simbolno dejanje. Oblast danes izbere ime in mu s svojo avtoriteto podeli javno priznanje. Ohranitev podedovanega spomenika pa ni nujno isto kakor ponovitev političnega dejanja, s katerim je bil nekoč postavljen.

Če te razlike ne priznamo, spomenik nikoli ne more postati zgodovinski predmet. Ostane politični borec, le da je iz človeka postal bron ali kamen. Dokler stoji, naj bi se še vedno bojeval za isto stvar, za katero se je bojeval režim, ki ga je postavil. Kdor ga noče podreti, pa naj bi se bojeval na njegovi strani.

Prav to logiko izraža že naslov Ruplovega članka: »Ne gre jim za spomenik osamosvojitvi, ampak za zavarovanje spomenikov revoluciji.« Nasprotovanje rušenju spomenika se tako spremeni v zavzemanje za tisto, kar naj bi spomenik politično predstavljal.

Med dvema možnostma – podreti spomenik ali zagovarjati revolucijo – tretja izgine.

Toda prav tretja možnost je za zgodovinsko družbo bistvena.

Revolucionarji ali Manifestanti?

Kako pomembno je poimenovanje, se posebej jasno pokaže pri ljubljanskem Spomeniku revoluciji. Če smo se ob Ruplovem govoru vprašali, koliko zgodovinske razlage je lahko skrite že v poimenovanju nasprotnih strani, se tu isto vprašanje pojavi v bronu.

Že ime Spomenik revoluciji nas usmerja, kako naj ga beremo. Pred nami naj bi bila revolucija. Vprašanje se zato zdi preprosto: ali jo danes še slavimo ali jo obsojamo? In če je ne slavimo več, zakaj bi ohranjali njen spomenik?

Toda Drago Tršar svojih figur ni imenoval Revolucionarji. Imenoval jih je Manifestanti.

Razlika ni samo umetnostnozgodovinska. Je tudi zgodovinopisna.

Revolucija je odgovor. Protest je vprašanje.

Zapisano v ustavo

Toda ob Tršarjevih figurah stoji še nekaj, kar je za razumevanje spomenika morda pomembnejše od njegovega imena. Na kamnitih kvadrih je z velikimi črkami zapisano: »V USTAVO SMO ZAPISALI«. Sledi uradna razlaga revolucije: delavci, kmetje, delovna inteligenca in drugi »napredni ljudje Slovenije«, združeni v Osvobodilni fronti s Komunistično partijo na čelu, so v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji »zrušili stari družbeni red«, temelječ na »izkoriščanju, političnem zatiranju in nacionalni neenakopravnosti«, ter začeli ustvarjati drugačno družbo.

In morda je prav ta tekst za današnje nasprotnike spomenika še bolj moteč od Tršarjevih bronastih figur. Zakaj? Ker so figure odprte za interpretacijo. Še posebej če vzamemo resno Tršarjevo ime Manifestanti. Gledalec lahko v njih vidi revolt, množico, odpor, nasilje, emancipacijo, grožnjo, celo abstraktno človeško energijo. Bron ne govori v povednem naklonu. Napis pa govori. Ne sprašuje, ampak zatrjuje. Ne predstavlja ljudi, temveč razlaga zgodovino: določi njen začetek, vzročno verigo in moralno razdelitev vlog.

Današnji kritik revolucionarnega spomenika bi lahko brez večjih težav obsodil njegov odgovor. Veliko težje pa sprejme vprašanje, ki ga napis nehote ohranja: kaj je bilo narobe s svetom pred revolucijo, da je revolucija sploh postala mogoča?

Ta napis je brez dvoma ideološki dokument svojega časa. Ne skriva ne svojega političnega jezika ne svoje legitimacijske funkcije. Prav zato pa je zgodovinsko zanimiv. Za razliko od pripovedi, ki se začne z revolucijo, revoluciji pripiše predzgodovino. Pred njo postavi »stari družbeni red« in celo pove, kaj naj bi bilo z njim narobe.

Ni nam treba sprejeti tega odgovora. Lahko ugotavljamo, koliko je v njem zgodovinske razlage in koliko revolucionarne samolegitimacije. Lahko vprašamo, kdo vse je bil izločen iz kategorije »naprednih ljudi«, kaj je pomenilo »s Komunistično partijo na čelu« in koliko je družba, ki je nastala po revoluciji, sama izpolnila obljubo o odpravi političnega zatiranja in samovolje. Toda če hočemo napis zgodovinsko zavrniti, ga moramo najprej vzeti resno kot trditev. Prav tu utegne biti njegova največja neprijetnost. Ne zato, ker bi dokazoval, da je bila revolucija upravičena, ampak ker preprečuje, da bi jo razglasili za dogodek brez vzroka.

Če gledamo revolucionarje, lahko razpravljamo o njihovih ciljih, sredstvih in odgovornosti. Če gledamo manifestante, pa se moramo najprej vprašati: proti čemu – ali za kaj – manifestirajo? S tem vprašanjem se pred revolucijo znova pojavi svet, ki je iz pripovedi, začete z revolucijo, izginil: razmerja moči, socialne razlike, politične izključitve, pričakovanja, nezadovoljstva in strahovi. Pojavijo se, skratka, okoliščine, v katerih so ljudje – če uporabimo Marxove besede, ki jih je leta 1970 izbral mladi Rupel – delali svojo zgodovino, ne da bi si jih sami izbrali.

S spremembo imena se zato spremeni tudi časovna perspektiva. Spomenik revoluciji nas usmerja k revoluciji kot dogodku in odgovoru; Manifestanti pogled obračajo nazaj, k razlogom za manifestacijo. Prvo ime nam že ponuja razlago tega, kar gledamo. Drugo od nas zahteva, da jo šele poiščemo. To ne dokazuje, da je bila revolucija nujna, še manj, da je bilo revolucionarno nasilje upravičeno. Pove le, da revolucija ni bila prvi vzrok.

Morda je zato Spomenik revoluciji za kontrarevolucionarni govor celo manj neprijeten kakor Tršarjevi Manifestanti. Prvega je mogoče razglasiti za simbol napačnega odgovora in zahtevati njegovo odstranitev. Manifestanti pa takšnega udobja ne ponujajo. Vztrajajo pri vprašanju: Zakaj manifestirajo?

Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti samo z obsodbo revolucije, saj nas vodi v čas pred njo. Prav tako nanj ni mogoče odgovoriti s poveličevanjem revolucije, kajti iz nezadovoljstva z nekim družbenim redom še ne sledi, da je bil revolucionarni odgovor edini, nujen ali pravilen.

Prav v tem je morda najzanimivejša razlika med obema imenoma. Spomenik revoluciji revolucijo monumentalizira kot odgovor. Manifestanti ohranijo odprto vprašanje, iz katerega je odgovor nastal.

Vprašanje je skromnejše od spomeniške trditve, a zgodovinsko zahtevnejše: od nas zahteva, da svoje pripovedi o zgodovini ne začnemo na sredini.

Zakaj mora biti revolucija brez preteklosti

Toda ostaja vprašanje, zakaj je kontrarevolucionarni pripovedi sploh tako pomembno, da revoluciji odvzame njeno preteklost. Odgovor je treba iskati tudi v njeni lastni preteklosti. Če revolucija nima zgodovine pred revolucijo, izginejo iz njenega rodovnika socialni in politični konflikti stare Jugoslavije, prepoved komunistične stranke, policijsko in žandarmerijsko nasilje, zapori ter politični sistem, v katerem so imele nekatere sile bistveno več možnosti za oblikovanje javnega prostora kakor druge. Revolucija tedaj ni več skrajni izrastek domačih protislovij, ampak nekaj, kar je prišlo od zunaj: uvoz iz Moskve, tuja ideologija, tujek na narodnem telesu.

S tem pa se spremeni tudi zgodba o kontrarevoluciji. Če je bila revolucija tujek, se njen nasprotnik lahko predstavi kot branilec domačega sveta, ki ga je ta tujek ogrožal. Predvojna represija tako izgubi del svojega pomena, saj ni več eden od pogojev, v katerih je radikalizacija nastajala, ampak postane obramba družbenega reda pred nevarnim revolucionarnim gibanjem. Še pomembnejša je posledica za čas okupacije. Kolaboracije ni več treba razlagati predvsem kot sodelovanje z okupatorjem, temveč jo je mogoče prevesti v jezik samoobrambe: sodelovanje z okupatorjem naj bi bilo obžalovanja vredno, vendar nujno sredstvo v boju proti nevarnejšemu sovražniku.

Odvzeti revoluciji preteklost zato pomeni nekaj več kakor samo drugače periodizirati zgodovino. Pomeni preurediti razmerje med vzrokom in posledico ter s tem tudi med krivdo in opravičilom. Revolucija brez domače preteklosti postane tuja agresija, kontrarevolucija pa odgovor nanjo. In ko je enkrat tako postavljena zgodba, se lahko tudi njena najtežja zgodovinska dediščina – medvojna kolaboracija – pokaže ne več kot problem, ki zahteva pojasnilo, temveč kot dejanje, ki naj bi ga pojasnjeval že sam obstoj revolucije. Revolucija tako kontrarevoluciji paradoksalno zagotovi prav tisto, kar ji je njena lastna zgodovina odvzela: razbremenilno okoliščino.

Kontrarevolucija potrebuje revolucijo brez preteklosti, ker lahko samo taka revolucija postane opravičilo njene lastne preteklosti. Kontrarevolucija revolucijo potrebuje. Brez nje izgubi svojega nasprotnika in navsezadnje tudi svoje ime.

Toda za svojo pripoved potrebuje revolucijo brez predzgodovine. Odvzeti revoluciji preteklost zato pomeni nekaj več kakor samo drugače periodizirati zgodovino. Pomeni preurediti razmerje med vzrokom in posledico ter s tem tudi med krivdo in opravičilom. Revolucija brez domače preteklosti postane tuja agresija, kontrarevolucija pa odgovor nanjo. Dimitrij Rupel je nekoč zapisal, da »ni noben podnajemnik v gradu iluzij«. Prav pri razmišljanju o revoluciji in kontrarevoluciji bi veljalo njegovo opozorilo vzeti resno. Grad iluzij ni nujno zgrajen iz neresnic. Zgraditi ga je mogoče tudi iz skrbno prebranih resnic. Grad iluzij namreč ne nastane šele tedaj, ko zgodovinska dejstva zanikamo; zgradimo ga lahko tudi tako, da jih razporedimo v zgodbo, v kateri nekatera dobijo preteklost, druga pa se začnejo šele v trenutku, ko jih potrebujemo.

Kontrarevolucija potrebuje revolucijo brez preteklosti, ker lahko samo taka revolucija postane opravičilo njene lastne preteklosti. Kontrarevolucija revolucijo potrebuje. Brez nje izgubi svojega nasprotnika in navsezadnje tudi svoje ime.

Če revolucijo odrežemo od njene predzgodovine, postane njen pojav sam po sebi razlaga vsega, kar je sledilo. Predvojna represija izgine iz vzročne verige, medvojna kolaboracija pa dobi razbremenilno okoliščino. Revolucija tako kontrarevoluciji paradoksalno zagotovi prav tisto, kar ji je njena lastna zgodovina odvzela: opravičilo. Kontrarevolucija potrebuje revolucijo brez preteklosti, ker lahko samo taka revolucija postane opravičilo njene lastne preteklosti.

Takšna revolucija je lahko prvi vzrok. Če jo postavimo na začetek, je iz nje mogoče izpeljati odpor proti njej, državljansko vojno, kolaboracijo, povojno nasilje, totalitarizem in desetletja socialistične oblasti. Vse, kar pride pozneje, dobi svoj začetek; samo začetek sam ga ne potrebuje.

Prav tu se zgodovina spremeni v moralno genealogijo. Izbira začetka določi vzročno verigo, izbira imen pa moralne položaje njenih akterjev. Če pa stopimo samo en korak nazaj, postane slika manj udobna. Tudi revolucija dobi svojo predzgodovino. S tem ne izgubi odgovornosti. Enako velja za kontrarevolucijo.

Razumeti bodisi revolucijo bodisi kontrarevolucijo ni isto kakor opravičiti eno ali drugo. Morda je prav nezmožnost razlikovanja med tema dvema glagoloma eden od razlogov, da se slovenska razprava o revoluciji in kontrarevoluciji tako pogosto vrti v krogu. Kdor poskuša pojasniti razloge za revolucijo, je hitro razglašen za njenega zagovornika; kdor poskuša pojasniti razloge za kontrarevolucijo, pa za njenega opravičevalca. Zgodovina se tako spreminja v sodno dvorano, v kateri od zgodovinarja pričakujemo predvsem, da pove, na kateri strani sedi. Toda zgodovinarjeva naloga bi morala biti ravno nasprotna: ugotoviti, zakaj sta sploh nastali strani.

Revolucija in kontrarevolucija sta nasprotji, vendar nista dve samozadostni moralni kategoriji. Sta zgodovinska pojava. Oba imata predzgodovino, oba imata cilje in oba posledice. Ljudje na obeh straneh so delovali v okoliščinah, ki si jih niso sami izbrali, vendar so v teh okoliščinah izbirali, kako bodo ravnali in na katero stran se bodo postavili. Za svoje izbire so zato nosili tudi odgovornost.

Če zgodbo začnemo z revolucijo, ima revolucija odgovornost, kontrarevolucija pa razloge. Če stopimo en korak nazaj, dobita razloge – in odgovornost – obe.

Tu se nazadnje pokaže tudi drugi pomen naslova tega razmišljanja. Revolucija in kontrarevolucija sta si po svojih ciljih lahko radikalno nasprotni. Toda nasprotovanje revoluciji še ne zagotavlja, da smo se osvobodili tudi njenega načina predstavljanja zgodovinskega preloma. Stari revolucionarni poziv »Nove čase na dan, stare na stran!« lahko preživi revolucijo in zamenja samo predznak. Nekoč je bilo treba odstraniti simbole starega sveta, da bi naredili prostor revolucionarnemu novemu; danes naj bi se umaknili simboli revolucije, da bi javni prostor ustrezal novemu svetu.

Vsebina je obrnjena. Vprašanje pa ostaja, koliko se je spremenila logika.

Prav zato Tršarjevi Manifestanti na koncu tega razmišljanja ne morejo razsoditi spora. Ne povedo nam, kdo je imel prav. Ne zahtevajo, da revolucijo slavimo, niti da jo ponovimo. Ne zahtevajo niti, da sprejmemo odgovor, ki so ga ti ljudje izbrali.

Po vseh spremembah režimov, držav, zastav, političnih prepričanj in zgodovinskih razlag počnejo nekaj precej skromnejšega.

Stojijo tam in manifestirajo.

In dokler jih gledamo kot Manifestante, ne samo kot Spomenik revoluciji, se moramo vprašati:

Zakaj?

Spomenik lahko podremo ali preimenujemo. Napis lahko odstranimo ali razrušimo.

Vprašanje bo ostalo.

Misel je ponovil tudi v povojnih izdajah knjige (glej npr. Kardelj 1957: 210; 1980: 302).

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Naslovnica