Če mu uspe, ga nosijo na ramenih, če ga razkrinkajo, pa ne izgubi le denarja, ampak tudi ugled. Težava, in to zelo resna ter zlovešča, nastane, ko se poker preseli v parlament, na ministrstva, v podjetja, medije, bolnišnice, šole in naše dnevne sobe. Takrat ne izgublja samo blefer, visoko ceno plačujemo vsi, ki njegovega blefa nismo razkrinkali že v kali.

Slovenci smo bili nekoč, vsaj tako pravijo, pridni, delavni, varčni in pošteni. Morda res, a bolj verjamem tistim, ki pravijo, da na preteklost gledamo podobno, kot se starejši ljudje spominjajo svoje mladosti: poletja so bila kot iz pravljice, zime zasnežene, kruh je dišal lepše kot danes, ljudje pa so držali besedo.

Toda roko na srce: tudi nekoč so lagali, kradli, goljufali in se pretvarjali. Razlika je morda le v tem, da so se tega vsaj malo sramovali. Danes se zdi, da je blef postal ena tistih sposobnosti, pred katerimi se je treba globoko priklanjati. Zgodbe iz vsakdanjega življenja to dokazujejo na vsakem koraku. Ničesar ne znaš, a nastopaš, kot da vse obvladaš v nulo.

Nimaš nobenih vidnih rezultatov, imaš pa na LinkedInu takšen življenjepis, da je ob tebi še Chuck Norris videti kot začetnik. Ne veš, kam greš, toda proti prepadu korakaš tako samozavestno, da ti drugi brez pomisleka sledijo. Blef je postal bližnjica do uspeha, ker je bistveno lažji od mukotrpnega dela. Za uspeh brez blefa potrebujemo znanje, vztrajnost, čas, potrpežljivost in pripravljenost sprejeti odgovornost. Za blef zadoščajo samozavesten nastop, nekaj naučenih tujk, stojalo z mikrofoni in nekdo, ki zna pravočasno vključiti kamero.

Politika je seveda tiste sorte oder, ki privlači bleferje kot konjske fige brenclje. Za vse večne čase si bomo zapomnili, kako so pred volitvami pred štirimi leti na tiskovnih konferencah »rasla« stanovanja, bolnišnice, domovi za starejše in železnice. Na tisoče na eni sami tiskovni konferenci!

Ko je predvolilna omama nekoliko popustila, so se razblinile tudi obljube o »super naprednem digitalnem ekosistemu«, ki naj bi povezal satelitske podatke, superračunalnike in umetno inteligenco. Ostalo je približno toliko kot po jutranji megli – nekaj zoprne vlage in precej slabe volje. Tudi danes se dogaja »isto sranje, le drugo pakovanje«.

Ko parlamentarna opozicija predlaga posvetovalni referendum o razrešitvi predsednika državnega zbora, čeprav ga referendum ne more razrešiti, je to predvsem velik blef in predstava za javnost. Veliko hrupa, pompoznih besed in ogorčenih obrazov ob zavedanju, da dejanje samo po sebi ne bo prineslo napovedanega rezultata. Cilj je v bistvu en sam: priti na naslovnice, mobilizirati volivce in ustvariti vtis, kako brihtni, pogumni in nenadomestljivi so predlagatelji.

Ko blefira »naš politik«, temu rečemo taktika, preudarnost ali mojstrska politična igra. Ko enako počne »njihov«, je lažnivec in manipulator, ki predstavlja največjo možno nevarnost za demokracijo. Naš se je »spretno pogajal«, njihov je »zavajal javnost«. Naš je »prilagodil stališče novim okoliščinam«, njihov je požrl besedo. Naš je naredil napako, njihov je pokazal svoj pravi obraz.

Tudi mediji pri tem niso nedolžni. Povprečen politik lahko z njihovo pomočjo isto cesto javnosti proda najmanj trikrat: prvič jo napove, drugič položi temeljni kamen, tretjič prereže trak. Če je čez štiri leta znova izvoljen v parlament, ustanovi še dobro plačano delovno skupino, ki potem »ugotavlja«, zakaj o cesti ni ne duha ne sluha. In tu se zabavni del blefa konča.

Blef za gostilniško mizo plača blefer, v zdravstvu plača bolnik, v šolstvu otrok, v gospodarstvu pa delavec. Blef v politiki pa plačujemo vsi – praviloma še dolgo potem, ko blefer že sedi na drugem dobro plačanem položaju in razlaga, da so za polom odgovorni drugi. Nekoč je moral človek nekaj znati, da je veljal za strokovnjaka.

Danes lahko postane strokovnjak za karkoli vsak, ki ima na družbenih omrežjih dovolj sledilcev. Ne verjamete? Spomnite se samo časov kovida, koliko dohtarjev, epidemiologov, virologov in imunologov je ustvaril! Tudi število spletnih vsevedov, ki samozavestno razlagajo o medicini, zgodovini, vojni, prehrani, vzgoji in podnebju, se povečuje iz dneva v dan. Resnični strokovnjak dvomi, preverja in opozarja na omejitve svojega znanja.

Blefer nima takšnih težav, saj pozna odgovore na vsa vprašanja. Iz rokava vam strese delovanje cepiva, vzroke za vojne, nastanek vesolja in vaš krvni izvid – vse to med dvema požirkoma kave. Prav zato je v javnosti pogosto prepričljivejši in posledično tudi bolj priljubljen. Ljudje nimamo radi tistih, ki rečejo: »Ne vem.« Veliko raje poslušamo človeka, ki brez najmanjšega dvoma zatrdi nekaj, o čemer nima pojma.

Toda noben blefer ne igra sam. Potrebuje občinstvo, ki mu ploska, medije, ki mu držijo mikrofon, in ljudi, ki mu vedno znova nasedejo. Blef zmaga samo zato, ker imamo ljudje raje samozavestno laž kot neprijetno resnico. Morda se boste strinjali z menoj, morda ne, a največji bleferji smo takrat, ko kažemo s prstom na druge.

Privilegije obsojamo le do trenutka, ko smo jih deležni tudi sami. Pritožujemo se nad korupcijo, potem pa uporabimo zveze in poznanstva, da pridemo prej na vrsto za operacijo. Govorimo, da nam je mar za državo in državljansko zavest, nato pa, zelo razjarjeni, odhitimo na okope družbenih omrežij, ko izvemo, da bo minister za šolstvo med prvošolce razdelil ustavo.

Najhujša posledica blefa ni razočaranje, temveč uničeno zaupanje. Pošten človek nam postane samodejno sumljiv, dana beseda ne pomeni več veliko, odgovornost pa postane zoprnija, ki jo je treba čim prej preložiti na nekoga drugega.

Ko vsi lažejo, ne verjamemo niti tistemu, ki govori resnico. Najbolj nevarno pa je, da odrasle pri blefiranju budno opazujejo otroci. Hitro dojamejo, da je lažje priti do cilja z zvezami in poznanstvi kot z znanjem. Zakaj bi govorili resnico, če vidijo, da so lažnivci nagrajeni, poštenjaki pa zasmehovani kot naivneži? A če bomo še naprej ploskali bleferjem, ne bomo več samo njihove žrtve, postali bomo, če nismo že, tudi njihovi sostorilci.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.