Na prvi pogled se zdi odgovor na naslovno vprašanje samoumeven. Prav zato je zanimivo vprašanje. Beseda hlapec je ena najmočnejših političnih oznak v slovenskem javnem prostoru. Z njo že več kot sto let opisujemo svoje nasprotnike, skoraj nikoli pa sebe. Ta esej ne sprašuje, ali so Slovenci hlapci. Sprašuje, kako je Cankarjeva literarna metafora postala eden najvplivnejših političnih mitov na Slovenskem.

Zakaj je slovenska politika potrebovala hlapca

Volilna reforma v Avstrijskem cesarstvu leta 1906 je za slovenske dežele pomenila eno največjih političnih prelomnic. Prvič je tovarniškim delavcem, hlapcem, dninarjem, cestnim pometačem in vsej tej dotlej brezpravni množici – »bandi«, kakor so ji posmehljivo pravili nekateri pripadniki dotedanje politične elite – omogočila, da je s svojimi glasovi neposredno vplivala na sestavo državnega zbora in posredno tudi na zakonodajo.

Ljudje, ki so bili dotlej predvsem objekti politike, so prvič postali njeni soustvarjalci. Nenadoma se je odprlo vprašanje, na katero dotlej nihče ni znal odgovoriti: kako bo svojo novo politično moč uporabljal človek, ki ga politika do tedaj sploh ni bila vajena poslušati?

Če se ozremo po Evropi na prelomu stoletij, vidimo, da ta negotovost nikakor ni bila slovenska posebnost. Širitev volilne pravice na delavce, male kmete in pozneje tudi na ženske je skoraj povsod sprožila podobne pomisleke: množice niso dovolj izobražene; množice bodo podlegle manipulaciji; sledile bodo demagogom; glasovale bodo po navodilih drugih. V jedru vseh teh pomislekov je bilo eno samo vprašanje: ali so novi volivci sploh sposobni samostojne politične presoje?

Volilna reforma zato ni pomenila le razširitve volilne pravice. Pomenila je preobrazbo podložnikov v državljane. Šele ko ljudje postanejo politični subjekti, se namreč odpre vprašanje njihove politične avtonomije.

Razprave o splošni volilni pravici zato niso bile zgolj razprave o volilnem sistemu. V enaki meri so bile razprave o zaupanju v državljana: ali mu je mogoče prepustiti politično odločanje in verjeti, da bo mislil s svojo glavo.

Slovenska posebnost ni bil ta strah, temveč način, kako je dobil svoj politični izraz. Na Slovenskem se je zelo zgodaj zgostil v metafori hlapca, ki jo je Ivan Cankar po zmagi Slovenske ljudske stranke na volitvah leta 1907 povzdignil v enega osrednjih simbolov slovenske politične kulture.

Neposredni povod za dramo je bil politični pretres, ki ga je zmaga Slovenske ljudske stranke povzročila med njenimi političnimi nasprotniki, predvsem v liberalnem in socialdemokratskem taboru. Toda Cankar se ni ustavil pri volilnem izidu.

Wiki

Iz konkretnega političnega dogodka je izpeljal vprašanje, ki je preseglo njegov čas: ali je mogoče državljanu zaupati, da bo mislil in odločal s svojo glavo. Zadevalo je samo naravo državljanstva in politične avtonomije. Kakor ni hlapca brez gospodarja, tudi ta metafora ni mogla razviti svoje prepričevalne moči brez njegove navzočnosti. Paradoks je, da je Cankarjev hlapec sčasoma postal tako mogočna podoba, da je njegov gospodar skoraj povsem izginil iz vidnega polja.

Prav zato predlagam, da Cankarjevega bičanja »hlapcev, rojenih za hlapce, vzgojenih za hlapčevanje« ne beremo predvsem kot kritike hlapcev.

Prepričljivejše se zdi drugačno branje: kot kritiko politične predstave, da državljan ni sposoben samostojne politične presoje. Kjer takšno zaupanje izgine, se rodi gospodar – nekdo, ki naj bi mislil in odločal namesto drugega. Gospodar torej ni odgovor na obstoj hlapca. Je odgovor na strah, da bi državljan mislil drugače, kot od njega pričakuje politična elita.

Demokratično pisanje narodove sodbe

Velikansko spremembo, ki jo je nova demokratična doba prinesla v politično življenje, je Ivan Cankar v Hlapcih izrazil z znamenitimi besedami učitelja Jermana: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!« Stavek je izrečen v prihodnjiku.

Govori o upanju, da bo narod prvič postal dejaven subjekt lastne zgodovine. Sedanjost pa Jerman opisuje povsem drugače. S satirično zaostreno podobo, ki sega v čas protireformacije, pravi: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«

Po Cankarjevem razumevanju Slovenci na začetku 20. stoletja še niso bili narod svobodnih državljanov. Jerman jih polemično označi za »smrdljivo drhal«, pozneje v drami pa dobijo še drugo ime – hlapci.

Toda vprašanje, ali bodo novi volivci politične odločitve sprejemali samostojno ali pod vplivom avtoritet, ni zaposlovalo le Cankarja.

V slovenski javnosti se je odpiralo že pred uvedbo splošne volilne pravice. Ivan Tavčar je leta 1902 na predavanju v Splošnem slovenskem ženskem društvu nastopil proti uvedbi ženske volilne pravice. Svoje stališče je ponazoril z nemško pripovedjo o piskaču. V mesto pride neznan godec, zaigra na piščal in otroci mu brez pomisleka sledijo, kamorkoli jih vodi. Nato je to podobo prenesel v slovensko vas:

»Če pride duhovnik-piskač v kmetsko vas in zapiska pa je, kakor bi trenil, ženstvo pokonci, napravi si procesijo, in gospod vodijo to čredico, kamor se jim zljubi. Pri tem nimam v mislih cerkvenih zadev, pri tem imam v mislih čisto posvetne zadeve. Posebno pri volitvah se rada oglasi omenjena piščalka, in takoj je organizirana procesija vnetih žensk, ki bi gospodu na ljubo vsakega 'liberalca' najraje v ponvi ocvrle!«

Tavčarjeva satirična podoba danes ni zanimiva predvsem zaradi njegovega odnosa do žensk ali Cerkve, temveč zato, ker razkriva tedanjo predstavo o politični avtonomiji. Liberalni tabor je namreč predpostavljal, da pomemben del volivcev še zlasti na podeželju svojih političnih odločitev ne bo sprejemal samostojno, temveč po navodilih avtoritete. Prav ta domneva – da nekdo drug misli namesto volivca – bo pozneje postala eno od osrednjih izhodišč metafore hlapca.

Ta prehod od podložnikov k državljanom je vzbudil velika pričakovanja, hkrati pa tudi negotovost in strah med dotedanjimi političnimi dejavniki. Socialni demokrati so od splošne volilne pravice pričakovali mnogo več, kot jim je prinesla.

Verjeli so, da bo z njo nastopila nova doba, ko bo mogoče, kakor je zapisal Cankar, »točo zagovoriti in kamen spremeniti v sočno prst«. Toda večina novih volivcev je glasovala drugače, kot so pričakovali socialni demokrati. Presenetljivo slabše so se odrezali tudi liberalci, ki so svojo volilno kampanjo omejili predvsem na mesta, podeželje pa še naprej prepuščali klerikalni stranki.

Največji zmagovalec volitev je tako postala Slovenska ljudska stranka. Njena moč ni izvirala le iz političnega programa, temveč predvsem iz izjemno razvejane organizacijske mreže, ki je prek župnij segala skoraj v vsak slovenski kraj.

Volitve leta 1907 zato niso razkrile le različnih političnih programov, ampak tudi različne predstave o novih volivcih. Poraz so liberalci vse pogosteje razlagali s prepričanjem, da številni volivci svojih političnih odločitev ne sprejemajo samostojno, temveč pod odločilnim vplivom duhovščine.

Toda podobni pomisleki niso bili značilni le zanje. Tudi klerikalni tabor se je bal, da bodo nove volivce pridobili liberalci ali socialni demokrati. Strah pred nepredvidljivostjo množične politike torej ni bil omejen na eno politično skupino, ampak je spremljal sam prehod v moderno demokracijo.

V ospredje je stopilo vprašanje, ki ga v času omejene volilne pravice skoraj ni bilo mogoče zastaviti: ali bodo novi državljani svoje politične odločitve sprejemali samostojno ali pa bodo sledili vplivu avtoritet? Z drugimi besedami: v središče političnega razmisleka je stopilo vprašanje politične avtonomije državljana.

Enak način razmišljanja se je pokazal tudi v razpravah o nadaljnjem širjenju volilne pravice. Ni naključje, da so liberalci do njenega nadaljnjega širjenja pogosto izražali zadržke, medtem ko so ga klerikalci praviloma podpirali. Obe strani sta izhajali iz različnih predstav o tem, kako bodo novi volivci uporabljali svojo politično svobodo. Posebej razkrivajoče so bile razprave o volilni pravici žensk, v katerih so liberalni nasprotniki svarili, da bodo številne volivke pri glasovanju sledile predvsem navodilom svojih spovednikov in duhovnikov.

France Sterle

Prav tam se vprašanje politične avtonomije prvič jasno poveže z vprašanjem, kdo v resnici misli in odloča. Toda kljub medsebojnemu izključevanju in ostrim napadom na politične nasprotnike med obema taboroma v tem pogledu ni bilo bistvene razlike. Razlikovala sta se predvsem v tem, komu nista priznavala politične avtonomije. Prav v tem je bilo eno od temeljnih protislovij nastajajoče demokracije.

Nezaupanje v politično avtonomijo volivcev

Volitve leta 1907 so prinesle prepričljivo zmago Slovenski ljudski stranki. Po zaslugi premišljene politike cerkvenega vodstva in razvejene mreže župnij je katoliška duhovščina po letu 1848 prevzela eno osrednjih vlog v javnem življenju habsburške monarhije. Segala je tudi v najbolj odmaknjene vasi, slovenski duhovniki pa so bili večinoma kmečki sinovi, »kri od kmečke krvi in kost od kmečkih kosti«, kakor je zapisal Janez Kalan.

Svoje farane so dobro poznali, hodili od hiše do hiše in agitirali. Uvedba splošne volilne pravice je zato bistveno spremenila razmerje političnih sil. Liberalci, katerih opora je bilo predvsem meščanstvo, so z vključitvijo množice podeželskih volivcev izgubili velik del svojega dotedanjega vpliva.

Namesto da bi vzpostavili tesnejši stik z novim volilnim telesom in svojo politično organizacijo prilagodili novim razmeram, so podeželje v veliki meri prepustili vplivu klerikalne stranke. Volilni izid je bil zanje veliko razočaranje.

Namesto samorefleksije in premisleka o lastnem delovanju pa so poraz vse pogosteje razlagali s prepričanjem, da številni novi volivci svojih političnih odločitev ne sprejemajo samostojno, temveč pod odločilnim vplivom duhovščine. Od tod tudi očitki, da je bila pred volitvami »vsaka cerkev njen lokal za shode, vsaka prižnica njena tribuna, vsaka spovednica njen agitacijski lokal«.

Takšna razlaga poraza je razkrivala nekaj globljega od predvolilne polemike. Izražala je dvom, da je novi državljan sploh sposoben samostojne politične presoje. Prav ta dvom je v naslednjih desetletjih postal ena od stalnic slovenskega političnega govora.

Močnemu vplivu duhovščine v slovenskih deželah je šla na roko tudi šibka razvitost civilne družbe in skoraj popolna odsotnost domače aristokracije. Zato ni presenetljivo, da je Ivan Tavčar v »času primerni povesti iz prihodnjih dôb« ironično naslikal Slovenijo kot »papeževo provinco št. LII.«, v kateri vlada ljubljanski nadškof, pisatelji pa pišejo »zgolj molitvene knjige, druzega nič«.

Za mnoge katoliške avtorje je bila vodilna družbena vloga Cerkve tako samoumevna, da so menili, da ločitev Cerkve od države oziroma politike »sploh ni mogoča«. V članku Duhovnik in politika so Dolenjske novice pred volitvami leta 1913 odločno pozivale »volilno maso«, naj voli duhovnike:

»Katoliška cerkev s svojimi nauki posega tako živo v vse panoge življenja, da stroga ločitev cerkve od države ozir. politike sploh ni mogoča. Ta dva pojma se nikakor ne izključujeta, ampak lahko prospevata v najlepši slogi in soglasju. Človeška družba je podobna človeku: telo ji je država, a duša ji cerkev.«

Zmaga klerikalne stranke na prvih splošnih in enakih volitvah leta 1907 je močno spremenila razmerja moči v družbi. Številni so se novim političnim razmeram hitro prilagodili, bodisi iz prepričanja bodisi zaradi poklicnih ali materialnih interesov. Zmagovita stranka je od učiteljev in drugih javnih uslužbencev vse odločneje pričakovala politično in svetovnonazorsko lojalnost.

Posebej izrazit je bil pritisk na liberalni del učiteljstva, naj opusti svoja svobodomiselna prepričanja, češ da takšen nazor ni primeren za vzgojo mladine. Mnogi učitelji, ki so še pred kratkim pripadali liberalnemu taboru, so se uklonili novemu razmerju sil, zapustili liberalne vrste in se odvrnili od svojih dotedanjih somišljenikov. Prav v takšnem ozračju je nastala drama Hlapci. Njen konflikt ni bil le literarni konstrukt, ampak odsev politične stvarnosti po volitvah leta 1907.

Vzpon hlapca v najmočnejši slovenski politični mit

Močno razočarani pa so bili tudi socialni demokrati, ki so računali, da ista oseba ne more enakovredno zagovarjati interesov kapitalistov in delavcev, in so zato od splošne volilne pravice pričakovali precej večji politični preboj. Med njimi je bil tudi Ivan Cankar. Satirično dramo Hlapci je napisal kot odziv na deželnozborske volitve leta 1907, na katerih je prepričljivo zmagala Slovenska ljudska stranka.

Lastno politično razočaranje je prelil v lik učitelja Jermana, ki se loti skoraj donkihotovske naloge: iz hlapcev napraviti svobodne ljudi, vendar pri tem doživi poraz. Politični poraz je Cankarja pripeljal do vprašanja, ali je bil slovenski narod sploh pripravljen živeti kot skupnost svobodnih državljanov.

Prav ta dvom je metafori hlapca dal moč, zaradi katere je postala ena najvplivnejših podob slovenske politične kulture. Kot je kmalu za tem napisal v pismu založniku Ottu Schwentnerju: »Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer.«

Cankar pri tem ni pisal o hlapcih kot družbenem sloju, ki si je svoj vsakdanji kruh služil z lastnim delom. Cankar je obstoječemu političnemu pomenu besede dal novo literarno in moralno razsežnost. Hlapec ni bil več človek, ki služi drugemu, ampak človek, ki se zaradi koristi ali strahu odpove lastnemu prepričanju. S tem je Cankar opravil semantični preobrat: družbeni položaj je spremenil v moralno kategorijo.

Hinko Smrekar

Prav ta cankarjanski obrat je v slovensko politično kulturo vnesel metaforo, ki je ostala živa vse do danes. Njena moč ni le v tem, da z njo označujemo politične nasprotnike, ampak tudi v tem, da z njo pojasnjujemo njihovo ravnanje. Drugače ne mislijo zato, ker bi do drugačnih sklepov prišli sami, temveč zato, ker naj bi služili svojemu gospodarju. V logiki te metafore hlapec izgubi avtorstvo lastnega mišljenja: njegovega ravnanja ne pojasnjujejo več njegovi argumenti, ampak domnevna podrejenost drugemu. V tem smislu metafora hlapca ni zgolj moralna obsodba, ampak tudi razlagalni model političnega sveta.

Cankar ni izumil metafore hlapca; iz politične fraze je ustvaril kulturni kanon. Če bi jo izumil sam, zelo verjetno ne bi padla na tako zelo plodna tla. V tedanjem političnem jeziku se je pojem vse pogosteje uporabljal kot oznaka človeka, ki ne ravna po lastnem prepričanju, temveč služi interesom drugega. Cankar je v svojih delih tej politični metafori dal literarno obliko, moralno globino in trajno mesto v slovenski kulturi.

Socialdemokratski Rdeči prapor je metaforo hlapca uporabil v razpravi o politični avtonomiji volivca. Ta mariborskemu škofu Napotniku ne očita le poseganja v volitve, ampak predvsem to, da želi izvoljene poslance spremeniti v svoje »ponižne hlapce«. Ključni očitek torej ni politično stališče samo, ampak domnevna odsotnost samostojne politične presoje.

Poslanec ni razumljen kot človek, ki je po tehtnem premisleku prišel do določenega političnega stališča, temveč kot nekdo, ki zgolj izvršuje voljo drugega. Prav tu se že jasno pokaže logika, ki jo je Cankar kmalu zatem literarno povzdignil v metaforo hlapca.

Tržaška Edinost je pojem nato razširila na časnikarje in druge politične akterje. Katoliškim novinarjem je očitala, da ne pišejo po lastnem prepričanju, ampak kot »hlapci«, ki za »mastno plačo« slepo služijo svojim gospodarjem.

Še zanimivejši od očitka samega je odgovor klerikalnega Slovenca. Ta se ne brani z zanikanjem politične pripadnosti svojih sodelavcev, temveč z zatrjevanjem, da pišejo po lastnem prepričanju. Spor torej ni o tem, ali nekdo komu služi, temveč ali pri tem ohrani svojo politično in moralno avtonomijo. Slovenec ne zavrača očitka politične pripadnosti, temveč očitek, da njegovi sodelavci delujejo zgolj »vsled ukaza«.

Polemični članek iz Slovenca dokazuje, da se je že leta 1910 zgodilo nekaj, kar traja še danes. Polemika med Edinostjo in Slovencem razkriva, da se je težišče političnega spora premaknilo. V ospredju ni bilo več vprašanje, kaj kdo piše, temveč zakaj piše prav to. Ali izraža lastno prepričanje ali zgolj izvršuje voljo drugega. Prav v tem se skriva logika metafore hlapca.

Polemika med Edinostjo in Slovencem kaže, da vprašanje politične avtonomije nasprotnika ni nastalo s Hlapci. Cankar ni ustvaril nove politične metafore, temveč je literarno izostril in kanoniziral tisto, ki je že krožila v slovenskem političnem jeziku. Prav zato je doživela tako izjemen odmev. Ni ustvarila novega jezika, ampak je dala trajno obliko načinu političnega mišljenja, ki je že obstajal.

Metafora hlapca zato ni odgovarjala na vprašanje, kaj politični nasprotnik misli, temveč zakaj naj bi tako mislil. Ni bil drugačnega mnenja zato, ker bi sam prišel do drugačnega sklepa, temveč zato, ker naj bi služil nekomu drugemu. Prav v tem je skrivnost njene izjemne trdoživosti.

Vprašanje politične avtonomije je v slovenskem političnem prostoru dobilo izjemno dolgo življenje. K njegovi trdoživosti je morda največ prispevala prav Cankarjeva metafora hlapca. Od tedaj naprej je postalo ena od stalnic slovenskega političnega jezika. Že več kot stoletje se razprava pogosto ne vrti okoli vprašanja, kaj misli politični nasprotnik, temveč okoli vprašanja, kdo misli namesto njega.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter