Šok! Na začetku koncerta je umetniška vodja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Mojca Kojc šokirala z novico in pojasnilom, zakaj je v letošnji sezoni kak koncert manj, kot jih je bilo v preteklih sezonah. Seveda, razlog gre iskati v odnosu vodstva do glasbene in druge umetniške produkcije, čeprav so namenska sredstva namenjena tudi za delovanje orkestra.

Kojčeva je pojasnila, da je zmanjšano število koncertov »rezultat« razmer, »ki jih čutijo v njihovi matični hiši«. Dodala je še s tresočim, a upornim glasom: »Simfonični orkester je tudi vaš orkester,« in sledil je ogromen bučen aplavz. Večji kot kdaj po nastopu solista.

»Da se trudimo še naprej, da stopimo skupaj,« je še pozvala. Da, bomo!, za Simfonični orkester RTV Slovenija, ki občasno že prekaša Orkester Slovenske filharmonije, bomo. Njen apel bi lahko razumeli kot klic na pomoč, ker da so razmere znotraj hiše malodane obupne, da so nerazumni rezi finančnih sredstev žal ravno pri orkestrski dejavnosti, ki da je nebodigatreba, ter da vodstvo pravzaprav ne razume pomena tega orkestra. 

Da so v središču tokratnega koncerta pogumne in prodorne ženske, je bilo razumeti iz jasnega in odkritega govora Kojčeve. V nadaljevanju je prišla na oder naša edina in največja dirigentka Mojca Lavrenčič, s katero orkestri pri nas zelo radi sodelujejo in ki se je že mednarodno uveljavila, med drugim je lavreatka prestižnega tekmovanja v Parizu. Na njene uspehe in koncepte smo lahko Slovenci ponosni, saj je daleč daleč pred vsemi drugimi dirigentkami pri nas. 

Mojca Lavrenčič je za začetno skladbo tokratnega koncerta izbrala Uverturo v D-duru nam ne toliko poznane švedske skladateljice Elfride Andrée, ki si je s svojim predvsem ustvarjalnim delom prislužila čast, da je kot prva Švedinja dirigirala orkestru, kar je bilo za tedanje razmere izjemen uspeh in čast. Aktivna je bila tudi kot aktivistka za pravice žensk.

Kompozicija ponuja kar nekaj možnosti orkestrske interpretacije, ki jih je Lavrenčičeva s pridom izkoristila in podala glasbeni užitek za sladokusce. Britanska violončelistka Natalie Clein je z orkestrom osupljivo izvedla Prvi koncert za violončelo v a-molu skladatelja Saint-Saënsa. Interpretacija je bila čuteča in subtilna. Lepo se je prepletala z lepo oblikovanim zvokom orkestra ter poudarila njeno izjemno tehnično pripravljenost. Kadenca je bila brezhibna, zahtevne pasaže odigrane z lahkoto in čistim tonom, vključujoč palčne pozicije.

Za dodatek smo slišali tradicionalno El cant dels ocells (tradicionalna katalonska božična pesem in uspavanka) v priredbi Pabla Casalsa, ki je s to pesmijo začenjal vse svoje koncerte v izgnanstvu kot simbolom miru, svobode in hrepenenja po domovini. 

V drugem delu koncerta smo bili deležni izjemne izvedbe Četrte simfonije v A-duru opus 90 Felixa Mendelssohna, imenovane tudi »Italijanska«. Lavrenčičeva je orkester pripravila s posluhom za italijanski melos, kot nam ga je zapustil skladatelj zapisanega v partituri.

Pri tem je oblikovno nekoliko porezala posamezne sekcije in jih s precizno natančnostjo in občutkom povezala v zvokovno zgoščeno in jasno orkestrsko sliko. Tako nam je to Mendelssohnovo delo še dodatno približala. Pohvala in čestitke gredo tudi članom orkestra, ki so se dobro pripravili.

Nepopravljiva škoda se s finančnimi rezi dela temu vrhunskemu simfoničnemu orkestru in RTV Slovenija. Samo za povrh: zanima nas, koliko članov te številčne uprave RTV Slovenija se udeležuje njihovih koncertov. Ali poznajo njihov ustroj dela? So seznanjeni s kvaliteto? Verjetno ne.

Razlog za tak odnos gre verjetno iskati v njihovi morebitni »podizobraženosti« na tem področju. Ali bomo za obstoj tega orkestra primorani zbirati zamaške? Odgovor je jasen: ZA Simfonični orkester RTV Slovenija vedno in zmeraj. Za upravo RTV Slovenija pa ne! 

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega èlanka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.