Estonija, ekonomska zgodba o uspehu

Zaradi zavidanja vredne gospodarske pred krizo se je Estonije skupaj z Litvo in Latvijo prijelo ime »baltski tigri«. Nato je prišlo sesutje nepremičninskega trga v letih 2005–2007, pa še usodno leto 2008, in tigri so malodane podlegli. Državice je zajela velika recesija z nezaposlenostjo, ki je lezla proti dvajsetim odstotkom, in s silovitim krčenjem bruto domačega proizvoda (dobrih 16 odstotkov v Estoniji). A le dve leti po zdrsu se je tok znova obrnil, po letu 2010 imajo vse tri države zavidanja vredno gospodarsko rast. Izstopa Estonija, ki jo zaradi spodbudnih gospodarskih kazalcev in načina, na katerega se je izvlekla iz krize, Evropska unija in Mednarodni denarni poudarjata kot redko zgodbo o uspehu med državami, ki jih je hudo udarila kriza.

Estonski BDP se je z nastopom krize skrčil za dobrih 16 odstotkov. Med letoma 2007 in 2010 je šla skozi eno najbolj težavnih kriznih obdobij v vsej Evropski uniji.

Okrevanje
Estonija je hkrati z Litvo in Latvijo v letih 2009 in 2010 krepko znižala vladno porabo. Med drugim je znižala plače javnih uslužbencev za okoli 15 odstotkov, to pa ni privedlo do protestov, stavk in razvlečenih pogajanj s sindikati. Nižanje plač so prizadeti javni uslužbenci večinoma sprejeli kot neprijeten, a nujen ukrep po nesorazmerno hitri rasti plač v desetletju pred krizo. Plače so se znižale tudi marsikje v zasebnem sektorju, a soočeni z visoko stopnjo brezposelnosti so Estonci pogoltnili tudi to grenko pilulo. Tudi prevzemu evra se niso odpovedali. Estonija je v skladu z načrti pred krizo na začetku leta 2011 prva med tigri prešla na skupno evropsko valuto.

Meja javnega dolga za članice EU je 60 odstotkov. Estonski javni dolg je danes zavidljivih, v času krize že kar sline cedečih se 6 odstotkov BDP. Namesto izžetih javnih financ se lahko estonski javni sektor celo baha s presežkom. Estonija se v minulem letu ponaša tudi z največjim zmanjšanjem brezposelnosti v Evropski uniji – s 13,6 odstotka v prvem četrtletju 2011 na 10,9 odstotka, kar je pod povprečjem evrskega območja (četudi še vedno nad povprečjem celotne EU). Nižji stroški dela privabljajo tuje investitorje, ki lahko na Baltiku najdejo izobraženo delovno silo.

Za nekdanjo Vzhodno Evropo nadpovprečna informacijska razvitost Estonije ter dobro znanje tujih jezikov, zlasti angleščine, je privlačno za tehnološki sektor. Finska in švedska podjetja izdatno vlagajo v finsko znanje in uživajo izjemne rezultate. Švedi in Danci, ki so v začetku tisočletja vložili v razvoj tehnologije spletnega pogovornega servisa Skype (delo estonskih računalničarjev), so bajno zaslužili. Lani je Skype za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft. Država se ponaša s 7,6-odstotno rastjo BDP v letu 2011, to je bila celo najvišja rast med članicami EU.

Varčevanje ni vse
V oči zunanjim opazovalcem estonskega okrevanja najprej padejo omenjeni varčevalni ukrepi. Nepriljubljenost krčenja javne porabe, rezanje plač in izdatkov za socialo straši evropske vlade, nekatere celo ruši. Vseeno uspešnosti takega pristopa ni mogoče zanikati, pa čeprav nekateri poskušajo prav to. Ne prav uspešno.

Pričakovanje, da bo zgolj krčenje javne porabe rešilo vse težave, je vendarle preveč optimistično. V primeru Estonije je treba upoštevati celotno sliko razmer, ki so pomagale premagati najhujšo recesijo. Vedeti je treba, da je baltska država imela boljše možnosti za uspeh kot večina drugih držav, ki zdaj sredi krize razmišljajo o varčevalnih ukrepih. Estonci so namreč že petnajst let prej izvedli vrsto reform, ki so glavno gonilo današnje gospodarske rasti. O teh reformah marsikje drugje šele razpravljajo, njihova izvedba pa je kočljiva politična tema.

Estonija je imela tudi to srečo, da je soseda gospodarsko razvite Finske, iz Talina v Helsinke sta le dve uri vožnje s trajektom. Po osamosvojitvi se je Estonija usmerila na Zahod in, kolikor je le mogla, obrnila hrbet Rusiji. Najpomembnejše gospodarske partnerice so postale države EU: Finska, Švedska in Nemčija, trgovska menjava z Rusijo danes pomeni komaj slabo desetino celotne estonske trgovske menjave. Od Rusije sta skoraj pomembnejša druga dva tigra, Litva in Latvija.

Friedmanov največji oboževalec
Bližina Finske je nedvomno pripomogla k uspehu Estonije, a še pomembnejše so bile reforme. Nikjer drugje po padcu komunizma ekonomske teorije Miltona Friedmana, utemeljitelja slavne čikaške ekonomske šole, niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Marti Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 in nato še enkrat v obdobju 1999-2002, Friedmana šteje celo za osebnega idola. Po izobrazbi sicer ni ekonomist, je zgodovinar, in ko je nastopil svoj prvi premierski mandat, tako se rad pohvali, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Friedmanovo Free to Choose. Njegova ambicija je bila končati sovjetsko poglavje v estonski zgodovini in obrniti Estonijo proti Zahodu. To mu je v veliki meri uspelo.

V zgodnjih devetdesetih po osamosvojitvi se je Estonija soočala s težkimi gospodarskimi razmerami. Visoka inflacija, še precej višja brezposelnost, kot je državo udarila od zadnji krizi, in propadajoča ali neperspektivna državna podjetja so zaznamovala estonsko ekonomijo. Laarova vlada je izvedla veliko privatizacijo, uvedla enotno davčno stopnjo, izpeljala več reform, ki so Estonijo naredile privlačnejšo za podjetja in investitorje, reformirala banke, tudi za ceno kakega bankrota, uvedla novo valuto, danes tudi že pokojno krono. V dveh mandatih je Laar skrčil več socialnih programov, končal proces privatizacije, omejil nadzor države nad trgom. Friedmanove ideje so Estonijo naredile za najuspešnejšo tranzicijsko državo v postkomunističnem svetu. »Estonija je živ dokaz, da Friedmanove ideje delujejo,« je izjavil.

Laar danes ni več v politiki. Ukrepi njegovih vlad so morda prinesli rezultate, a ga niso naredili za najbolj priljubljenega pri rojakih. Spori s političnimi zavezniki so ga leta 2002 za dalj časa odnesli iz izvršne veje oblasti, kamor se je vrnil v zdajšnji vladi Andrusa Ansipa, kjer je do letošnje pomladi vodil obrambno ministrstvo. Februarja ga je zadela kap in nekaj mesecev kasneje je odstopil s položaja. Za svoj prispevek k izvedbi Friedmanovih teorij v praksi je junak čikaške šole, svoje izkušnje pa je unovčil kot svetovalec in predavatelj – leta 2006 je predaval tudi v Sloveniji.

Kakšne pravice ti da Nobelova nagrada?
Estonci so ponosni na svoje dosežke. Sam estonski predsednik Toomas Ilves se je nedavno na tviterju zapletel v spopad z ameriškim nobelovcem Paulom Krugmanom, ki je kritiziral estonski model boja s krizo. »Najbolje, da pišemo o stvareh, o katerih nimamo pojma in smo pri tem domišljavi, naduti in pokroviteljski,« je med drugim pisal predsednik, ki je Krugmanu zabrusil: »Očitno ti Nobelova nagrada iz ekonomije daje pravico, da mojo državo razglasiš za smetišče.«

Ilvesa je podprla estonska vlada, pa tudi številni tuji ekonomisti. Ti so poudarili, da gre Estoniji veliko bolje kot drugim evropskim državam, ki jih je hudo prizadela kriza, ter se obregnili ob Krugmanovo temeljno kritiko, da naj bi prav varčevalni ukrepi estonske vlade državo pahnili v recesijo. A ta se je začela že pred vladnim varčevanjem, z izbruhom globalne krize v letu 2008. Če kaj, so trdili Ilves in somišljeniki, so reforme in varčevalni ukrepi Estoniji pomagali, da se je prej zvlekla iz recesije in zdaj uživa zavidanja vredno gospodarsko rast.

Estonci, pravi Ilves, so pridni in se držijo pravil, zato jim gre v nos, če se ob njih obregne nekdo, ki ne pozna razmer, pa tudi ko morajo plačevati za napake drugih. Plače v Estoniji so krepko nižje kot v Grčiji, estonski javni uslužbenci se upokojujejo 15 let kasneje kot grški. Zdaj naj bi pomagali reševati državo, ki so jo zavozili drugi? Prav Estonija in druga dva baltska tigra so zato med najglasnejšimi nasprotniki reševanje spornih članic EU.