Stric iz ozadja: Ledeni možje Udbe

16. Februar, ob 09:00 (posodobljeno: 10. December, ob 19:37)

Tole maltretiranje 85-letnega starčka, ki nikomur nič noče, ukvarja pa se z energetiko in nafto, je preseglo vse meje! Janez Zemljarič je danes nekdo drug oziroma to hoče biti, ni tisti Giovani della Terra, kot so ga v desničarskem podzemlju sramotili v preteklosti. Kar je bilo, je bilo, kar je je in kar še bo, pač bo. Po tem načelu se je treba ravnati. Zato našega Zemljariča ne damo.

On je zgled dobrega, starega pokončnega udbovca, ki nič ne govori, ki nič ne ve, ali kot je rekla njegova življenjska družica tovarišica Tina Tomlje: »Meni nič ni povedal; če bi govoril, ne bi mogel opravljati tiste službe.« V postelji ga ona vpraša: »Ti, a ste danes koga likvidirali?« On pa reče: »Nič ne sprašuj, ker sta bila dva.« Ona na to še, ali so nastavili kakšno bombo, on pa, naj ne sprašuje, ker jih je bilo več. In tako ni Tomljetova nič izvedela. Takšna je bila usoda vseh žena udbovcev. Še v postelji niso nič iztisnile iz njih. Tako rekoč udbovska frigidnost. Mraz. Led.

Udbovstvo je bila zahtevna tajna služba za to, kako razkrinkati in onemogočiti sovražnike partije, socializma in tovariša Tita. Tistim, ki so držali gobec in delali, se ni nič zgodilo. Tisti pa, ki so rovarili in obrekovali Titeka kot krvavega diktatorja, so včasih malo bolj nastradali. Megla jih je vzela, smo rekli na Udbi. Kaj natančno je bilo, se pa človek težko spomni. Kot primer navajam »vzela megla« spomladi 1945 – kdo bi se spomnil, koga vse in kje, ker je bilo malo bolj množično. Tovariš Zemljarič je tudi veliko papirjev podpisal in res ne more jamčiti, da mu česa niso podtaknili. Danes bi ga, človeka, ki je delal v skladu s komunistično ustavo in zakoni, radi procesirali? Tudi meni gre na jok, ne samo tovarišici Tomljetovi.

Vsega je kriva demokracija, vsak pezde lahko brska po arhivu in razkriva, kaj so tovariši udbovci in komunisti počenjali v preteklosti. Ni čudno, da se je to uprlo celo tako žlahtni desni stranki (cit.: Milan Kučan), kot je Nova Slovenija. Zato je predsednica tovarišica Ljudomila Novakova na TVS 1 malo ven padla – okrog nas naravna katastrofa, človek je umrl in ji je žal za njim, mi pa blebečemo o arhivih. Res je bila dobra: hladen pogled predse, Omerze niti po pomoti ni pogledala. Ko je govoril, se je na njenem obrazu zarisal nekakšen krščanski prezir in cinizem in ledeni pogled. Časom primerno. Niti ni pomembno, ali je vedela, kaj govori, pomembno je, da se ni predala. Odločno je povedala, da je njeno verzijo zakona o arhivih podprl Roman Leljak, ki je to takoj demantiral. Potem je povedala, da je njeno verzijo zakona podprl zgodovinar Jože Dežman, ki jo je takoj demantiral. Še prej je rekla, da se je z njeno verzijo zakona strinjala Andreja Valič Zver, ki jo je takoj demantirala. Končno je rekla, da je njeno verzijo zakona podprla stroka in pri tem je ostalo.

 Ne razumem pa, čemu so jo oni trije demantirali, saj jih nismo nič vprašali! A tako ravnajo samo desni ekstremisti, kot smo videli v znamenitem dokumentarcu na TVS 1, ki je zrel za Prešernovo in za državno odlikovanje.

Poleg domobrancev, klerikalcev in desnice, ki so tudi nesreča za to državo, nas je zdaj  prizadela še naravna nesreča z žledolomom. Takoj je na teren šla naša Alenka Bratušek z ministrom Romanom Jakičem, oba sta se v tisto tragično okolje izvrstno podala – tragedija na tragedijo. Oba imenovana sta tragični osebi poosamosvojitvene redefinicije političnega sistema. Grdo delajo z njima. Pod prste jima gledajo, Jakiča pa celo preiskujejo, ker je podpisal nekaj fiktivnih pogodb. Če so fiktivne, ne vem, kaj ima policija z njimi. Fikcija je pač fikcija, je rekel celo sam obrambni minister.

Marsikaj kaže na to, da živimo v mentalni ledeni dobi. Desni ekstremisti od prime ministrice pričakujejo čudeže, po drugi strani pa ji očitajo to, da je po izobrazbi šivilja in da je malomarna. Poudarim pa naj, da povprečna slovenska šivilja ne zna tako dobro angleško, tudi vlade nobena druga ne bi mogla tako voditi kot ona. Mogoče celo bolje, a nihče ni popoln. Tudi finsko sodišče ne, ki se mu je malo utrgalo, da si je drznilo oprostiti Patrijine zločince! In to kljub temu, da so bili odlično suportirani od Praprotnika, Zgage, Kosa in Karbe. Ti so na Finsko odnesli kakšnih sto kilogramov indicev in številne rekla-kazala, sodišče pa se je nanje požvižgalo. Katastrofa. Še sreča, da so naša sodišča neodvisna.

In naši mediji tudi. V tej ledeni tragediji so opravili pomembno nalogo. Ljudi, ki so bili brez elektrike, telefonov, prenosnih telefonov – torej odrezani od sveta, so vsak dan sproti obveščali, kako jim je, kako naj ravnajo in se obnašajo.  Na primer, da naj pri metru snega, ledu in minus petih stopinjah zunaj po nekaj urah vse meso iz zamrzovalnih skrinj zavržejo. Da naj z elektroaparati ravnajo tako, kot da so pod napetostjo, to je bila pomembna moralna podpora premraženim in lačnim. Odlični so bili tudi v ljubljanskem ZOO, ko sta jim pobegnila nenevarna risa. Malo večja od domače mačke sta, so rekli. Odslej bom našega mačkona skrbno opazoval, da ne bi uplenil kakšnega gamsa.

P. S.: Ne vem, zakaj je moral Zemljarič trikrat reči, da je treba Janeza Janšo ubiti! Očitno mu je avtoriteta le malo upadla.

Ogledov: 8
Komentarjev: 0

Anketa

Kako vam je všeč nova Reporterjeva spletna stran?