torek, 21. Oktober 2014

Dr. Katarina Zajc: Glasovala bi za Romneyja, ne za Obamo

Glede učinkovitosti slovenskega pravosodja se dr. Katarini Zajc razmere ne zdi tako slabe, če upoštevamo vsakoletni pripad novih sodnih zadev in to, da morajo sodniki delati tudi več nesodniških opravil. Pravi, da se v Sloveniji še vedno ne spreminja socialistična miselnost, po kateri ti mora precej stvari država enostavno zagotoviti, pri čemer te ne zanima, kdo in kako bo za to zaslužil denar na trgu. Je velika zagovornica tega, da moramo biti ljudje odgovorni sami zase, poskrbeti sami zase in nasprotuje kakršnimkoli posegom države v gospodarstvo. Zagotoviti je treba urejen pravni sistem in določen socialni sistem za ljudi, ki si res ne morejo pomagati. Sedanja kriza ni posledica nedelovanja prostega trga in ekonomskega liberalizma, pač pa tega, da nekatere institucije in ljudje niso igrali po pravilih. Socialne razlike niso le posledica različnih sposobnosti ljudi, ampak tudi tega, da je nekdo len, nekdo pa ne.

Imamo v Sloveniji preveč sodnikov?

Težko bi to rekla. To bi bilo mogoče vprašanje za vrhovno sodišče, saj imajo pregled nad kadrovsko politiko. Če pogledamo število sodnikov na število prebivalcev, smo na prvem mestu v Evropi. Toda glede na število sodnih zadev, ki jih ljudje vložijo, na leto kar 1,1 milijona, ter glede na to, da pri nas sodniki delajo tudi nesodniška opravila oziroma opravila, ki bi jih v skladu s predpisi lahko delali tudi strokovni sodelavci oziroma drugi zaposleni na sodišču, razmere niso tako slabe.

V zadnjih letih so na sodiščih povečali število sodnikov za več sto, na okoli 1.100, na novo so zaposlili tudi kakšnih 600 sodnega osebja. Je na sodiščih še vedno premalo strokovnih sodelavcev in administrativnega osebja ali je problem tudi procesna zakonodaja?

V okviru programa za odpravo sodnih zaostankov Lukenda je bilo na sodiščih zaposlenih okoli 750 ljudi, od tega 115 sodnikov. Drugo je bilo predvsem administrativno osebje in ne strokovni sodelavci. Gotovo je dobro povečanje števila zaposlenih, ki so v pomoč sodnikom, toda zdaj bi moral biti poudarek na povečevanju števila strokovnih sodelavcev. Ti sodnikom vsebinsko pomagajo pri pisanju sodnih odločb in lahko opravljajo tudi druga procesna dejanja v skladu z zakoni. Seveda bi bilo treba prevetriti tudi procesno zakonodajo na pravdnem področju, vključno z izvršilnim postopkom. Projekt digitalizacije izvršbe je odličen, izredno je pospešil postopek, vendar pa v primeru ugovora na sklep o izvršbi pride do zastojev, saj se zadeve obravnavajo kot tožbe. Moram pa povedati, da imajo sedaj tako sodniki kot predsedniki sodišč večji pregled nad gibanjem zadev na podlagi projekta skladišča podatkov, tako da vem, da so v zadnjih mesecih veliko zelo starih primerov rešili, saj jim pregled nad stanjem in gibanjem zadev olajša menedžiranje sojenja.

Slovenski sodni sistem je neučinkovit v primerjavi z drugimi evropskimi državami.

Gotovo bi lahko zadeve reševali hitreje, toda problemi so povsod.

V Avstriji je povsem drugače, v povprečju je čas reševanja zadev bistveno krajši.

Avstrija je izredno organizirana, na sploh germanski sistem. Vendar mislim, da gredo zadeve tudi v Sloveniji v pravo smer. Če se vse, kar je bilo v programu Lukenda dodano, ohrani in se najde ravnotežje tudi pri strokovnih sodelavcih, ki lahko na podlagi zakona precej stvari sami opravijo, ter se nekoliko izboljša menedžment sodišč oziroma zadev, bo to veliko prispevalo k hitrejšemu reševanju zadev.

Sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi, to ugotovi personalni svet. Pred učinkovanjem prenehanja sodniške službe mora personalni svet oceno predložiti v potrditev sodnemu svetu. Kolikokrat se je to zgodilo v zadnjih treh letih, odkar ste vi članica sodnega sveta?

V mojem mandatu, zadnja tri leta, o tem še nismo odločali. Smo pa velikokrat odločali o odvzemu imunitete sodniku.

Toda tu gre za kazenske postopke, jaz pa mislim na primere, ko sodnik izgubi funkcijo zaradi nesposobnosti, nedela, neustreznega odnosa do strank.

Nikoli nisem sodelovala pri obravnavanju takega primera, kolegi iz sodnega sveta pa so mi povedali, da se je to že dogajalo.

Če dobi preiskovalni sodnik od tožilstva zahtevo za preiskavo in potem izda sklep o uvedbi preiskave po dveh ali treh letih, to ni zaradi slabih razmer za delo.

Po vsej verjetnosti ne, vendar kazenski postopek preslabo poznam, da bi to komentirala. Vem pa, da je sklep o preiskavi zelo odvisen tudi od dobrega dela policije in tožilstva. Če dobi sodnik pomanjkljivo zahtevo za preiskavo na, zelo težko hitro in dobro dela.

Ampak poznam primere takih sodnikov, pa se jim nič ne zgodi, personalni sveti ne ukrepajo.

Težko to komentiram, ker zadev ne poznam, če ne pridejo do sodnega sveta.

V zdravniških krogih poznamo t. i. solidarnosti med kolegi –zdravniki zelo neradi ukrepajo zoper kolege, ki dela ne opravljajo, kot bi morali. Se vam ne zdi, da se pod krinko neodvisnosti sodnikov skriva tudi nedelo, neznanje in celo korupcija?

Vsi smo pod kožo krvavi. Prav bi bilo, da do tega ne prihaja.

Ste za uvedbo preizkusne dobe v nekaj letih pred potrditvijo sodnika za trajni mandat?

Preizkusna doba se mi ne zdi najboljša rešitev, koliko časa naj bi trajala, kdo bo podal oceno o delu sodnika in podobno? V ZDA imajo zelo dober sistem, kjer postaneš sodnik, ko si malo starejši in imaš za sabo že kariero profesorja, odvetnika, poslovneža … Tako postanejo sodniki ljudje, ki so že izoblikovani, javnost jih pozna, imajo življenjske izkušnje. V Ameriki so plače cenjenih odvetnikov veliko višje od sodniških, zato gredo ti odvetniki za sodnike, da bi kaj storiti na mestu sodnika, ne zaradi plače. Ta sistem izbiranja sodnikov se mi zdi bolj ustrezen, toda ko si sodnik, moraš imeti trajni mandat, to sodi k neodvisnosti te veje oblasti.

Od blizu ste spoznavali ameriški pravni sistem, tam ste tudi magistrirali iz prava in doktorirali iz ekonomije. Imajo ljudje tam večje zaupanje v sodstvo kot v Sloveniji, čemu to pripisujete?

V ZDA so sodniki zelo spoštovani ljudje, javnost jim zaupa. Toda hkrati se tam ljudje zelo redko odločijo, da bodo šli na sodišče, predvsem iz dveh razlogov. Gre za zelo drage zadeve, odvetniki zahtevajo visoko plačilo, poleg tega imajo stabilno sodno prakso. Ljudje oziroma njihovi odvetniki lahko vnaprej dokaj dobro ocenijo, kakšen bi bil izid na sodišču. Pri nas je drugače, zakoni se nenehno spreminjajo, sodniki morajo temu prilagajati odločanje, izid pravd je zelo negotov. Sodna praksa v Sloveniji bi morala biti bolj stabilna, če bi ljudje vedeli, kaj lahko pričakujejo v svojem primeru, se ne bi tako pogosto odločali za sodno reševanje zadev. Karikirano: če se v ZDA poškoduješ na pločniku, ker nekdo ni ustrezno zavaroval gradbišča, veš, da bo zmagal, vprašanje je le višina odškodnine. Ko se pogovarjam z našimi odvetniki, mi pogosto pravijo: saj sploh ne vem, kaj naj stranki rečem, je smiselno tožiti ali ne. Problem pri nas ni le v sodstvu, ampak tudi v državnem zboru, zakonodajalcu. Na primer stečajni zakon ima več kot tisoč členov in se vsakih nekaj mesecev spremeni; to ni normalno, kdo lahko to spremlja in izpolnjuje v praksi. To je le en primer spreminjanja zakonov.

V zadnjem času zelo odmeva razkritje prijateljskih povezav med sodniki in stečajnimi upravitelji, ki so jim prav ti sodniki odrejali nerazumno visoke nagrade v stečajnih postopkih. Med vsemi sodniki ni bilo junaka, ki bi se izpostavil in rekel, da je to absolutno nedopustno.

Gre tako za vprašanje majhnosti kot tudi etike. Jaz ne vidim problema, če si z nekom prijatelj, vendar znaš od tega stopiti stran in biti objektiven. Lahko povem zase: otroci mojih znancev ali kolegov s fakultete so zdaj že toliko stari, da jih imam včasih na izpitu. Če jih poznam le bežno, popravim izpite jaz, saj si zaupam, da bom objektivna. Če gre pa za nekoga, ki mi je blizu, prosim, da izpit popravi nekdo drug. Pri tem poslušam svoj notranji kompas, in če zaznam le najmanjši dvom, rečem ne. Tudi sodniki bi morali v primeru stečajev sami ugotoviti, ali so dovolj oddaljeni od vpletenih oseb, če niso, se morajo izločiti. Sicer se pravniki skoraj vsi poznamo in težko bi našli nekoga, ki ga nikoli nisi videl ali ne veš zanj.

To že, ampak problem je, če prijateljem stečajnim upraviteljem odrediš sporno izredno visoko nagrado.

Če se to odmika od tistega, kar velja v primerljivih zadevah, gotovo ni v redu. Te zadeve mora najprej razčistiti vsak pri sebi. Gre tudi za posledico starega načina razmišljanja v jugoslovanskem režimu – smo vsi hoteli prelisičiti oblast, to se še vedno vleče. Ljudje kar ne znajo sprejeti tega, da tako ne gre, da imamo pravila. Res je precej pravil neumnih, toda zoper njih se ne boriš tako, da jih ne upoštevaš, pač pa jih skušaš spremeniti. Lahko navedem majhen primer: pred kratkim sem bila v ZDA, ko sem se vrnila v Slovenijo, so me vozniki znova spravili v zelo slabo voljo. V New Yorku, na primer, res vozijo divje, toda ni kaosa, nihče ne parkira na pločnikih. Avtomobili smejo pri rdeči luči zaviti na desno, če ni nikogar, ampak tega ne izsiljujejo. Tudi pešci gredo lahko čez rdečo, če ni nevarnosti. Če bi smel iti pri nas na desno pri rdeči luči, bi se pobili. To so majhne stvari, toda kažejo, da pri nas strašno manjka primarne zavesti, kaj je prav in kaj narobe. Mislim, da je kriva vsesplošna klima in pa dejstvo, da se tega, kaj je prav in kaj je narobe ne naučiš že v družini. Če ti družina tega ne da, ti vse šole in druge ustanove ne morejo pomagati.

Velja v ZDA res načelo when money talks justice walks, da si lahko z denarjem in najboljšimi odvetniki plačaš svobodo v primerih, ko bi »običajni« človek končal za zapahi?

Seveda si lahko z več denarja privoščiš boljše odvetnike, ki imajo več izkušenj in vpliva. Tako je povsod po svetu.

Tudi pri nas?

Upam, da bo tega pri nas vse manj in smo temna leta že preživeli.

Kje vidite razlog za izrazito feminizacijo slovenskega sodstva, na nekaterih okrajnih sodiščih je več kot 90 odstotkov sodnic.

Težko bi rekla, kje je razlog za to. Ne gre za nekaj novega, tako je bilo že v osemdesetih letih. Tudi jaz premišljujem o tem, saj sem na sodnem svetu seznanjena s temi statistikami. Konec koncev to ni nič slabega. Če si dober sodnik, spol nima nobenega pomena. S kolegi smo delali raziskave pri slovenskih sodnikih in ugotovili, da spol statistično nima vpliva na hitrost ali kvaliteto odločanja.

V Ameriki ste doktorirali iz ekonomije na univerzi Georgea Masona in magistrirali iz prava na univerzi Yale. Zagovarjate liberalizma v ekonomiji, ki se v Sloveniji pogosto razume kot izkoriščanje zaposlenih, »grabežljiva« privatizacija, izguba socialnih pravic, slabši položaj zaposlenih. Kaj mislite o takem odklonilnem odnosu?

Enostavno ne vem, zakaj je pri nas tak odklonilni odnos do liberalizma oziroma neoliberalizma, saj do tam sploh še nismo prišli. Ljudje pravijo, joj, kako ljudje v Ameriki trpijo. Ja, če bi toliko ljudi tam trpelo, se jih ne bi toliko trudilo, da bi v Ameriko prišli delat ali študirat. Sem velika zagovornica tega, da moramo biti ljudje odgovorni sami zase, poskrbeti sami zase. Nimam problemov s privatizacijo gospodarstva, saj empirični podatki kažejo, da so zasebne družbe veliko učinkovitejše od državnih. Seveda bi bile lahko učinkovite tudi državne družbe, vendar niso, ker so pogosto pod vplivi, ki niso ekonomski. Odnosi v okviru zasebne lastnine postanejo bolj jasni, čisti. Seveda sem velika zagovornica tudi tega, da se pravila spoštuje. Do »grabežljive« privatizacije ne more priti, če imamo jasna pravila in delujoč pravosodni sistem.

Toda pod pogojem, da pravna država dobro deluje.

To je osnovni pogoj, brez katerega se ne moreš iti liberalizma v ekonomiji. V zasebnem sektorju se moraš zanesti, da boš za opravljeno delo dobil plačilo, da bodo pogodbe izpolnjene oziroma boš dobil odškodnino, če je pogodba kršena. Če bo treba, tudi na sodišču, ampak hitro. Pravila morajo biti jasna, sodni sistem učinkovit.

V Sloveniji imamo še vedno okoli 60 odstotkov bančnega sektorja v lasti države, tudi velik del drugih velikih gospodarskih družb je v neposredni ali posredni lasti države. Je državna lastnina v gospodarstvu problem sam zase ali zgolj v slovenskem kontekstu?

Povsod po svetu empirični podatki kažejo, da so družbe v zasebni lasti bolj učinkovite od državnih. Sredstva so res v rokah tistih, ki prinašajo največje donose, BDP je višji.

Verjetno so tudi cene nižje.

Da, če je konkurenca. Če ni konkurence, je vseeno, v kakšnih rokah je družba, ker imajo monopolisti vedno motivacijo, da postavijo ceno, ki je višja, kot so mejni stroški, to pa povzroča neučinkovitosti. Pa še to: pri družbah v zasebni lasti so cilji družbe zelo jasni. V anglosaškem svetu se ve, da je osnovni cilj družbe povečevati premoženje delničarjev. Pri družbah v državni lasti pa ni nikoli jasno, kaj je cilj družbe, zato imajo menedžerji veliko možnosti, da počnejo stvari, ki ne povečujejo premoženja družbe.

Ena od t. i. liberalnih tem, pri katerih sindikati, šolniki in študentje skočijo v zrak, je uvedba šolnin. Po vašem bi prav uvedba šolnin izboljšala kvaliteto in učinkovitost študija, a ne bi preprečila šolanja revnejšim.

Lahko povem svojo izkušnjo iz ZDA. Tam so spodbude, da študenti končajo letnik ali semester in dobijo pozitivno oceno, zelo velike, tudi zaradi tega, ker morajo plačati šolnino. Če ne opravijo obveznosti, morajo še enkrat plačati, še enkrat poslušati predavanja in iti znova na izpit. Pri nas spodbude niso tako močne. Šolnine v ZDA spodbudijo ljudi, da končajo študij v roku in z visokimi ocenami. Z vidika motivacije so šolnine zelo dobra stvar. Vprašanje pa je, kako naj si ljudje z nizkimi dohodki privoščijo šolo. Naj povem, da v ZDA vsi študentje poleg študija tudi delajo. Jaz sem pazila otroke, inštruirala, barvala stene v poslovnih stavbah, učila prve letnike ekonomijo in podobno. Poleg tega je zelo razvit tudi sistem štipendij, tako s strani posameznih univerz kot s strani bank. Ko so me sprejeli na Yale, je seveda nastalo vprašanje plačila šolnine, okoli 40.000 USD, plačati je bilo treba za preživljanje, knjige in drugo. Šolnina je bila tako visoka, da si je sama ne bi mogla privoščiti, niti moja družina. Dobila sem štipendijo, s tem so me še bolj privabili, ker so vedeli, da sem bila sprejeta tudi na univerzah Harvard in Columbia.

Mislite, da se na Slovenskem počasi le spreminja socialistična miselnost, po kateri ti mora precej stvari država enostavno zagotoviti pri čemer, a te ne zanima, kdo in kako bo za to zaslužil denar na trgu?

Ne, žal se ta miselnost ne spreminja oziroma vsaj ne tako hitro, kot bi si želela. Ko sem se danes peljala na fakulteto, so športniki na radiu tarnali, da država ne naredi dovolj za šport. Da morajo otroci za vsako športno dejavnost posebej plačati, včasih pa je bilo vse zastonj … Res, v tistih časih je bilo vse zastonj, ampak smo za to plačali visoko ceno in jo še plačujemo. Nič ni zastonj. Tudi jaz imam majhnega otroka in plačujem za to, da gre lahko v glasbeno šolo, k telovadbi, v vrtec … S tem ni prav nič narobe, saj ljudje delamo, imamo plače. Seveda pa razumem, da si nekateri ljudje tega ne morejo privoščiti. Ampak pričakovati, da bo država vse to podpirala, tudi ne moremo. Zelo dober sistem, ki je deloval že prej, preden so države dobile osrednji položaj v ekonomiji, so razne donacije, prostovoljna društva in podobno, ki dajejo denar za prostočasne dejavnosti otrok in druge. Ko sem bila v Nemčiji, sem bila presenečena, koliko zasebnikov daruje denar za to. Enako je tudi v ZDA. Ne vem, ali to počnejo, ker hočejo družbi nekaj vrniti, se bolje počutijo, vsekakor pa se tako lahko tudi otroci, ki si tega ne morejo privoščiti, vključijo v prostočasne dejavnosti, in to brez vmešavanja oziroma posredovanja države.

Mnogi so vse bolj prepričani, da morda enostavno nismo sposobni odgovorno upravljati države tudi zato, ker je v zgodovini nikoli nismo imeli. Se strinjate?

Človek se sprašuje tudi o tem, ko bereš o korupciji, klientelizmu, neurejenih stvareh. Sam sebe preverjaš, zakaj sem določene ljudi volil … , vendar ne smemo biti tako črnogledi. Če bi vsak pri sebi razčistil, kaj ga žene, se ne bi bala za prihodnost. Trenutno pa je res tako, da mora priti do neke vrste katarze, da bomo šli lahko naprej v pravo smer. Govorila sem z ljudmi iz baltskih držav, ki pravijo, vemo, smo pač zabredli, toda vidimo pot naprej. Res zdaj malo trpimo, ampak tega smo navajeni še iz sovjetskih časov, toda na koncu bomo šli naprej. Če bi bilo pri nas tako dojemanje, imamo priložnost za to.

Na televiziji imajo oddaje, v katerih predstavljajo socialne stiske, družine brez dohodkov, brez stanovanja …, zelo visoko gledanost. Zakaj se Slovenci lažje vživimo v položaj ljudi v stiski kot v položaj tistih, ki so uspešni podjetniki, inovatorji in na podlagi tega lahko tudi premožni?

Na to nimam odgovora, nisem sociologinja ali filozofinja, da bi znala to pojasniti.

Ste zoper državno pomoč podjetjem, ki nimajo programov in niso sposobni preživeti na trgu.

Če veš, da neka družba nima perspektive niti ob minimalnih plačah, je škoda, da bi država nenehno metala denar vanjo. Bolje je ohraniti nekaj, kar lahko preživi, čez tisto, kar ne more, pa je bolje potegniti črto. Ljudi ne smemo v taki družbi vleči za nos od 40. do 50. leta, ko postanejo res težko zaposljivi. Namesto tega bi jih morali že pri štiridesetih preusmeriti, izobraziti za druga dela.

Finančna pomoč državam v težavah v okviru Evropske unije in pripravljenost Evropske centralne banke kupovati njihove državne obveznice, je v prid državnim posegom v gospodarstvo, ne pa v korist nevidne roke trga, ki bo poskrbela za neravnovesja, finančno stabilnost in gospodarsko rast.

Na sploh sem zoper to, da država kakorkoli posega v gospodarstvo. Treba je urediti pravni sistem, sodstvo, obrambni sistem, socialni sistem za ljudi, ki si res ne morejo pomagati. Kaj bo Evropska unija delala, ne vem, to bomo videli na posameznih primerih. Ko se je odločila za ustanovitev evrskega območja, v katerem države nimajo skupne fiskalne politike, smo vedeli, da se bo stvar zataknila. In se je. Zdaj, ko smo v tem položaju in so države med seboj tako prepletene, je najbrž res treba nekaj narediti, da vse skupaj ne izbruhne kot vulkan. EU bo najbrž počela tisto, kar bo hotela Nemčija. Za Grčijo ne vem, ali bi bilo bolje, da gredo ven iz območja evra.

Po vaši paradigmi bi bilo bolje, da Grčija bankrotira.

Treba je pogledati koristi in stroške bankrota in pretehtati, kaj se splača ali ne, toda pri tem je zelo veliko različnih interesov.

Je finančna in gospodarska kriza pokazala, da morajo države bolj posegati v prosti trg, regulirati stvari, ali pa se vam zdi, da kriza ni posledica deregulacije in delovanja prostega trga?

Ne, kriza ni posledica tega, pač pa nekatere institucije in ljudje niso igrali po pravilih.

Menda so v času Billa Clintona v ZDA sprejeli zakon, po katerem so banke morale dajati kredite tudi ljudem, za katere je bilo pričakovati, da jih ne bodo mogli odplačati. To je vendar neverjetno.

Res je bilo tako. Obstaja tedanji memorandum iz Bele hiše, da morajo banke uporabljati »kreativne instrumente« za kreditiranje ljudi z nizkimi dohodki. Priznati je treba, da si kot država ali posameznik nekaterih stvari pač ne moreš privoščiti. Če greš mimo tega, vedno nastanejo negativne posledice.

Tokratna kriza torej ne kaže na poraz ekonomskega liberalizma, kot skušajo dopovedati nekateri ekonomisti in mediji v Sloveniji.

Ne. Banke so prikrivale stvari, ki jih po zakonih ne bi smele, ampak jih ni nihče pravočasno zasačil. Vsi so bili ujeti v nepremičninski balon, a jim ni nihče gledal pod prste. Ljudi oziroma trge je treba vedno nadzirati, vsi smo krvavi pod kožo, vendar je najboljši nadzornik trg oziroma konkurenca. Bedarija je, da je bilo premalo regulacije ali kaj podobnega. Tiste instrumente, ki jih imaš, torej pravna pravila, je treba uporabiti, finančne ustanove nadzirati, in če je kaj narobe, ukrepati takoj.

Se štejete med ekonomiste, ki jim je blizu čikaška ekonomska šola nobelovca Miltona Friedmana, torej privatizacija, svoboda trga, malo sociale?

Definitivno. A ne gre za malo sociale, pač pa za toliko sociale, kot je potrebno za ljudi, ki si ne morejo pomagati. Toda obstajati morajo pravila in pravosodni sistem mora učinkovati, da se lahko gremo privatizacijo in svobodne trge.

Ste tudi za privatizacijo šolstva in zdravstva kot del te doktrine?

Gotovo. Ne vidim razloga, zakaj ne bi imeli poleg socialnega zdravstva tudi zasebnih ustanov. Naj imajo ljudje izbiro. Če se nekdo zavaruje za to, da si lahko privošči zasebne ustanove, zakaj ne. Brala sem, da je imela na Švedskem neka šola izredno dobro kuharico, otroci so imeli vsak dan na izbiro sedem vrst zelenjave, kuhala je raznovrstno. Za to so izvedeli na drugih šolah in pritisnili na nadzornike kuharičine šole, da ne sme več tako kuhati, ampak lahko pripravlja le tri vrste zelenjave, tako da bodo vsi otroci po vseh šolah enako jedli. Zakaj je treba vse spraviti na enak imenovalec, ki je nižji od tistega, ki ga nekateri dosežejo? A ni dobro, da ima na eni šoli otroci dobo in zdravo jedo, to bo mogoče spodbudilo tudi kuharice po drugih šolah, da naredijo tako? Enako je pri zdravstvu in šolstvu. Zakaj zniževali povprečje, da bi bili vsi enaki, če si lahko nekdo privošči nekaj nadpovprečnega ali doseže nekaj več, to pa spodbudi tudi druge?

Med latinskoameriškima državami je Čile najbolj dosledno sledil čikaški šoli ekonomije in je zdaj res vodilna nacija tega območja po kriteriju življenjskega standarda, BDP, majhne korupcije …, toda hkrati imajo relativno visoko socialno neenakost. Je za ekonomski liberalizem nujno povečevanje razlik v družbi?

Mislim, da ni.

Mar ne pomeni večja tekmovalnost tudi večje razlike?

Ne vidim razloga, zakaj bi do tega prišlo.

Ker smo ljudje različno sposobni.

Drži, toda tudi pri tem je dejstvo, da je nekdo len, nekdo pa ne. Če si len in se ti ne ljubi delati, se učiti ali si enostavno zadovoljen z manj, potem moraš vedeti, da bodo tvoji dohodki manjši. Toda, če hoče nekdo več, zakaj bi ga onemogočali? Poznam ljudi, ki so sposobni, vendar se zadovoljijo z manj. V redu, samo pusti mene, da bom delala več, dosegla več, seveda v okviru pravnih pravil, ne da bi komu kaj vzela, kradla. Če si v nekem breznu pomanjkanja, gotovo nimaš toliko priložnosti in se težko dvigneš, ampak morda pa nekateri tega tudi nočejo in so zadovoljni tam, kjer so.

Nedavno ste bili na konferenci vplivne mreže Atlas v New Yorku. Katere so osnovne ideje te mreže?

Atlas Network je neodvisna organizacija, ki se zavzema za posameznikove svoboščine in odgovornost, ekonomsko svobodo, načela prostega trga, spodbujanje podjetništva in umik države iz zasebne sfere. Vse skupaj pod strogim okriljem pravne države. Podpirajo sorodne možganske truste po vsem svetu, jim pomagajo z ekspertizami, donacijami, ljudmi, organizirajo konference. Zainteresiranim so pripravljeni pomagati, jim nuditi izobraževanje. Niso politična organizacija, imajo pa jasno izražena stališča predvsem v ekonomiji. Čudovito je srečati angažirane ljudi, ki se s srcem borijo za te vrednote, jih razširjajo, pišejo o tem. Pridejo tudi podjetniki, donatorji, profesorji, ki oznanjajo ideje, da smo ljudje odgovorni sami zase, ne smemo se zanašati, da bo za nas poskrbela država. Na predavanjih slišiš veliko novih stvari. Poslušala sem predavanja o internetnem izobraževanju, univerze ne bodo imele več takšnega monopola kot zdaj. Bolj pomembno od tega, na kateri fakulteti si, bo, katerega profesorja si poslušal. Govora je bilo tudi o razmerju med dolarjem in evrom, ali ta lahko obstane. Dobro je slišati, kaj se novega dogaja v svetu, in to lahko tudi prenašaš v domače okolje.

Je Atlas profitna organizacija?

Ne, ne sprejemajo donacij od nobene države, ampak le od zasebnikov. Gre za apolitično organizacijo, toda z jasnimi cilji.

Takšne ideje v Sloveniji niso najbolj priljubljene.

Mislim, da gre tu za veliko neznanja. Če bi ljudje vedeli, kako, zakaj in na kašen način, bi bilo gotovo veliko simpatizerjev tudi v Sloveniji.

Gre pri tem tudi za medije?

Da, za to, da ljudje niso dovolj seznanjeni. Prepričana sem, da vsak v sebi čuti, da je zase sam najbolj odgovoren in lahko s svojim delom veliko naredi. Slovenske zgodovinske okoliščine pa so temu res nekoliko nenaklonjene.

Domnevam, da bi vi na bližnjih ameriških volitvah volili republikanca Mitta Romneyja in ne demokrata Baracka Obame.

Podprla bi Romneyja.

 

Biografija

Dr. Katarina Zajc je izredna profesorica na Pravni fakulteti v Ljubljani. Je nosilka predmetov ekonomika in ekonomska analiza prava. Diplomirala je na ljubljanski pravni fakulteti, doktorirala pa iz ekonomije na ameriški univerzi Georgea Masona in magistrirala iz prava na sloviti univerzi Yale. 1997. se je vrnila v Slovenijo in se leta 2000 zaposlila na pravni fakulteti. Je avtorica knjige Privatizacija in vodna infrastruktura, avtorica in soavtorica več znanstvenih člankov o sodnih zaostankih in učinkovitosti pravosodja. Od leta 2009 je članica sodnega sveta, vendar so stališča v intervjuju njena osebna, nikakor ne pogledi tega sveta. V osemdesetih letih je bila vrhunska alpska smučarka, leta 1986 je dosegla tretje mesto na tekmi svetovnega pokala v veleslalomu v Kanadi, dve leti kasneje pa je bila kot članica jugoslovanske alpske reprezentance petnajsta v veleslalomu na olimpijadi v kanadskem Calgaryju.

Nenad Glücks
Primož Lavre

Komentarji Število komentarjev: 8

Slika za %user

Klobuk dol za izjemen intervju! Lepše in jasneje izraženega stališča do liberalne usmeritve v Sloveniji že dolgo nisem slišal, če sploh. Tako razmišljanje (še bolj pa udejanjanje) v tej naši gradualistični socialistični puščavi krvavo potrebujemo. Še enkrat, bravo!

Droben popravek le g. novinarju. Podlaga liberalnim izhodiščem, ki jih zagovarja dr. Zajčeva, je predvsem t.i. avstrijska ekonomska doktrina (von Mises, Hayek, Rothbard idr.) in ne toliko monetaristična oziroma čikaška doktrina (npr. Friedman), ki je na nekaterih področjih (npr. monetarnem) dokaj neliberalna.

Slika za %user

Tudi jaz bi volil Romneya,ker Obama je popolna ameriška verzija Tuerka-deli narod,je velik borec za javni sektor in v pufanju ne vidi problemov.

V Ameriki tudi Slovenci gledajo na politiko povsem drugače, kot se vidi po blatnodolskih vidikih "strokovnjakov" iz FDV.

Slika za %user

Vi pa poznate Romneya ha ha, kaki modeli. Še Obame ne poznate pa ste strokovnjaki za Romneya.

Slika za %user

Če bi bejba morala svoje šolanje plačati, najverjetneje ne bi imela doktorata. Kot drugo je pa tako, da je javno brezplačno, zasebno pa naj ima šolnine kolikor hoče. Tako je tudi v Ameriki.

Kako je kdo pameten, se lahko hitro preizkusi tako, da se na cobissu pogledajo mednarodne objave in citati, v katerih drugi znanstveniki kot avtorja navajajo nekoga!
Prav po tem kriteriju pa je slovenska neokomunistična "elita" zelo krhka!
Za Katarino Zajc pa vsakdo, ki ga njena strokovnost zanima, to hitro lahko preveri!

Še ena desničarka,ki bi volila osebo kjr podpira bogate.

Pred pisanjem komentarjev je smiselno prebrati pravno obvestilo. Urednišvo Reporter.si bo po svoji presoji sporna sporočila izbrisalo in po potrebi posameznim avtorjem odvzelo možnost pisanja.

Opozorilo: po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Reporter bo pomagal pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bo k temu pozvan s strani pristojnih organov.

2008 - 2012 Vse pravice pridržane, Prava smer, d.o.o.Avtorji