Dr. Peter Starič: Izbrisani ali prebrisani?

V letih 1967–70, ko sem delal v ZDA, sem se tam seznanil z družino ameriškega Slovenca. Oče, gospod Jungvirt, ki se je tja priselil že kmalu po vojni, mi je pripovedoval, kako je pridobil ameriško državljanstvo. Po petih letih bivanja v Združenih državah ima vsak pravico, da zaprosi za državljanstvo. Podrobnosti o tistem državljanskem izpitu sem pozabil; v spominu mi je ostalo le še tole: izpit je potekal v angleščini, ker so domnevali, da je bilo pet let dovolj časa, da se je prišlek naučil tega jezika. Bilo bi povsem nepredstavljivo, da bi se kandidat za državljanstvo hotel pogovarjati v kakem drugem jeziku, npr. v francoščini, nemščini, španščini ... ali morda v srbščini, saj je izpraševalec znal le angleško. Kdor ni obvladal pogovorne angleščine, tega sploh niso pripustili k izpitu. Med vprašanji je bilo tudi tole: »Potem ko boš postal državljan Združenih držav Amerike, se lahko zgodi, da bo vojna. Ker si še dovolj mlad, te lahko vpokličejo v vojsko. Ali boš, streljal na nasprotnike, tudi če bodo ti iz države, od koder si prišel?« Kdor menca ali odgovori nikalno, ne dobi državljanstva. Ne vem pa, če potem sploh kdaj še dobi priložnost, da lahko spet zaprosi zanj.  

Po tistem, ko so Japonci 7. decembra 1941 napadli Pearl Harbor na havajskem otoku Oahu, so Američani internirali okoli 110.000 državljanov japonske narodnosti. Takrat so cele družine zaprli v koncentracijska taborišča, imenovana »relocation centers«, ki so bila globoko v notranjosti države. Razlog za ta ukrep je bil, ker so nekateri državljani japonskega rodu, ki so živeli na Havajih ali na pacifiški obali ZDA, vohunili za Japonce. To so ugotovili Američani še zlasti potem, ko so razbili japonsko tajno šifro »Purple«. Ker ni bilo vsakemu na čelu zapisano, ali je japonski vohun ali ne, so v tistih kriznih časih pač tako drastično ukrepali. Izjema so bili le že vpoklicani ameriški vojaki japonskega rodu, ki pa so jih večinoma odpeljali na evropska bojišča, kjer so se izkazali kot zelo dobri bojevniki proti silam osi.

 Vsa ta ameriška taborišča pa so bila precej boljša kot tista, kamor so Italijani pred 70 leti poslali cvet naših fantov na stradanje in umiranje. Že v zadnjem letu vojne, ki se je končala 2. septembra 1945, so ameriška taborišča postopoma razpustili in vse tam zaprte Japonce izpustili. Vendar se je šele leta 1988, torej dobrih 40 let po vojni (!), predsednik Ronald Reagan opravičil takrat interniranim Japoncem in njihovim družinam, država pa je vsem skupaj izplačala 1,6 milijarde dolarjev odškodnine.

Od takrat, ko smo ustanovili neodvisno državo Slovenijo in jo ubranili v desetdnevni vojni, je minilo »šele« dobrih 20 let. Tudi pri nas smo imeli veliko pripadnikov srbske narodnosti, ki pa jih po napadu jugovojske nismo internirali, čeprav so nekateri odkrito ali prikrito navijali za sovražnika. Nekateri od njih so celo razstreljevali daljnovodne stebre v okolici Krškega, in to še potem, ko se je vojna že končala. Ker je vojna trajala le dobrih deset dni, je sčasoma večina Srbov in njihovih družin dobila slovensko državljanstvo, če so za to zaprosili. Nekaj jih je bilo, ki tega niso mogli storiti iz opravičljivih razlogov, nekaj pa tega ni hotelo v pričakovanju, da bo jugovojska zatrla našo osamosvojitev in da bo spet vse tako kot prej.

Ti se sedaj najbolj petelinijo in zahtevajo ne le naše državljanstvo, temveč celo visoko odškodnino. Američani, ki so  precej bogatejši, kot smo Slovenci, so lahko izplačali nekdanjim japonskim internirancem oziroma njihovim družinam približno 14.500 na osebo,  naša država, zadolžena do vratu, v zdajšnjih razmerah takega bremena ne bi prenesla.

Pri nas je znan je primer srbskega polkovnika Aksentijevića, poročenega s Slovenko, ki je v parlamentu večkrat odločno nasprotoval naši osamosvojitvi. Pred začetkom sovražnosti pa je odšel v Srbijo, kjer se je v vojni, ki je postopoma zajela še druge, južnejše republike Jugoslavije, tako izkazal, da je postal general. Potem se je vrnil v Slovenijo, kjer je spet dobil državljanstvo, od naše države pa je zahteval celo pokojnino, ki jo sedaj redno dobiva, ker je Slovenija sklenila o tem sporazum s Srbijo. Kaj takega se prav gotovo ne bi moglo zgoditi v ZDA, ki po vsem svetu propagirajo svoj model demokracije.

Omenil sem, da je g. Jungvirt moral znati angleščino, sicer sploh ne bi mogel zaprositi za ameriško državljanstvo. Poznam črnogorskega inženirja, ki je bil 30 let zaposlen na Elektroinštitutu Milana Vidmarja v Ljubljani, pa ves čas ni spregovoril besede po slovensko. Ker je bilo to po osamosvojitvi malo neprimerno, in ker je bil že približno zrel za upokojitev, je odšel med svoje rojake v Velenje. Očitno pa mu za pridobitev našega državljanstva ni bilo treba znati slovenščine, enako kot tudi veliko drugim Srbom ne, ki ga že imajo.

Nazadnje ne morem razumeti, zakaj si nekateri slovenski levičarji tako vneto prizadevajo, da bi izbrisani Srbi dobili visoko odškodnino, prevarani gradbeni delavci iz Bosne ne morejo dobiti niti plače za svoje pošteno opravljeno delo, pa se zanje nihče ne zmeni. To velja tudi za delavce podjetja Grep, ki je gradilo športni center Stožice, na katerega je župan Janković tako ponosen. (Tudi) to podjetje svojim delavcem ni plačevalo niti obveznih socialnih in zdravstvenih prispevkov, tako da ti nesrečniki danes životarijo in stradajo.

Pri vsem tem sem se spomnil na dni, ko so k nam prišli nepovabljeni Italijani. V tistem času so se šli v Rim poklonit Mussoliniju takratni ban Natlačen, škof Rožman in še nekateri drugi politiki. Takrat je Hinko Smrekar narisal karikaturo, na kateri je upodobil zelo veliko rit, ki je pripadala Mussoliniju, tam pa je stal Natlačen, ki je širil ritnici, da bi se stlačil noter, za njim pa v vrsti škof in še drugi. Karikatura je bila le kratek čas razstavljena v galeriji Kos, v prehodu ljubljanskega Nebotičnika, potem pa so jo Italijani zaplenili, Smrekarja zaprli ter ga pozneje ustrelili kot talca. Če bi mogli Smrekarja še živega prestaviti v današnji čas, le kakšno karikaturo bi narisal o tistih Slovencih, ki se tako krčevito zavzemajo za izbrisane Srbe, obenem pa ne upoštevajo, da je še precej več Slovencev, ki so veliko bolj potrebni pomoči, pa zanje nimamo denarja?!