Uprava RTV sicer s tem nima nič, saj je njen svet pred imenovanjem nove uprave razrešil A. G. Whatmough. Kako bodo to od/kuhali, ni čisto jasno. Bo pa prvi človekuprave Z. Martič imel morda za to kakšen dan več miru. Slišati je namreč, da se predsednik sveta G. Forbici in predsednik uprave Z. Martič ne razumeta.
Da svetniki z upravo niso zadovoljni, da si na Martičevo mesto želijo zunanjega strokovnjaka!? Najbrž odstopljeni S. Kardum lahko pove, kaj pomeni – biti član uprave, če ne poznate notranjega ustroja RTV, če ne poznate drobovja, organizacije, če ne veste, kaj je radio, televizija.
Vsaj en član uprave mora biti ne le poznavalec, ampak velik poznavalec RTV in še vodstvene sposobnosti mora imeti. Kako komunicirati s sindikati, svetom delavcem, direktorji, sodelavci, javnostjo, kako imeti znanje in moč tudi državo prepričati, da sprejme prave odločitve v zvezi z RTV, primerno zakonodajo, ki zdaj prav gotovo ni taka, in še vse drugo, kar je pomembno za RTV?
Slišati je, da se predsednik sveta RTV G. Forbici in predsednik uprave Z. Martič ne razumeta. Da svetniki z upravo niso zadovoljni, da si na Martičevo mesto želijo zunanjega strokovnjaka!?
Upam, da se svetniki ne norčujejo iz vseh nas, ki plačujemo RTV-prispevek in javni servis potrebujemo? Da ne vedo, da se ne spoznajo, ni opravičilo, je lahko le izgovor.
Ne glede na to, ali je Martič pravi ali ne, zelo težko je voditi RTV, ko je notranji nered na skrajnem robu, težko pa je tudi zaradi ravnanja države, sodstva, ki ima vsake nekaj let, čeprav pod praviloma isto zakonodajo, drugačne odločitve. Člani uprave RTV so morali pred nedavnim plačati 450 evrov kazni, ker so zaposlili v administracijo delavko brez ustrezne izobrazbe.
Ko sem bila direktorica TVS, sem plačala 500 oz. 250 evrov kazni, ker nisem zaposlila pogodbene sodelavke (četudi z neustrezno izobrazbo), čeprav direktor televizije ne podpiše niti ene pogodbe o zaposlitvi, ampak generalna direkcija.
Vsak mesec sem bila na sodišču, ker so se pritoževali pogodbeniki, seveda praviloma brez ustrezne izobrazbe, ker jih nismo zaposlili ali pa smo jih na prenizko delovno mesto. Zakonodaja se ni spremenila, a takratna delovna inšpekcija in delovno sodišče sta od nas zahtevali, da jih zaposlimo …
In so jih zaposlili, morda na nižje delovno mesto, a so jim potem dodali pravico do večopravilnosti, da so imeli približno enako plačo kot sodelavci s primerno izobrazbo. Kdor se ni hotel zaposliti, so ga morali odsloviti. In zdaj iste državne ustanove odločajo nasprotno? Je to mogoče? Se igrajo z RTV in najbrž še s kom drugim?
Danes tako, jutri drugače? Za ljudi gre, za program, vendarle! In za veliko denarja. Takrat je bilo tudi veliko upravičenih očitkov tistih sodelavcev z izobrazbo – zakaj pa smo se sploh trudili, če je vse vseeno? Pri tem očitno ne pomagajo takšne ali drugačne pravne službe, odvetniške pisarne, ki delajo za RTV.
Na pobudo sveta je uprava morala pripraviti tudi nekakšen preustroj RTV, da bi bil racionalnejši, bolj sodoben … Svet menda ni zadovoljen s pripravljenim. Res pa je, da bi RTV morala pripraviti tudi predlog, kaj naj spremeni država, da bodo lahko oz. laže preuredili, modernizirali RTV.
V javnem sektorju ni prave hierarhije, kot je znano, je domala vsak delavec svoj šef. Sankcije so skorajda nemogoče, vse se konča pri sindikatih, na sodiščih, in nadrejeni so praviloma precej nemočni. Če novinarja ni 14 dni v službo, a ko pride, sporoči, da je delal od doma? Res, potem mora porabiti dopust.
A kako nekomu sploh pride na misel, da ga štirinajst dni ni v službo – ne da bi komu to vnaprej napovedal? Kakšen je sistem, po katerem lahko ima novinar, ki ima eno mini oddajo na teden, 300 ur plusa, za katerega hoče plačane nadure ali proste dneve?
Seveda, ko nadrejeni uvede red, disciplino, nikoli več ne dobi podpore sodelavcev – npr. za odgovornega urednika, kar naj bi bilo pogoj za imenovanje. Verjetno ne more biti bolje, če je že član uprave, ki zastopa delavce, hotel delati od doma? In zdaj, ko je direktorica TV K. Horvat odločila, da lahko vsak od doma dela le en dan, je vse narobe.
Skratka, problemi in rešitve niso le v tem ali onem članu uprave, temveč tudi v nekakšnem soglasju med državo, RTV in uporabniki, da se RTV ohrani in postavi v formalno pravne okvire, ki bodo vsaj omogočili njeno vodenje. In da se ne bomo sprenevedali – to velja za ves javni sektor, od zdravstva do izobraževanja …
Smo pa v celotni državi pred pravim cirkusom, pred evropskimi volitvami, ki pa bodo letos nekoliko drugačne; ne le za to, ker največja koalicijska stranka Svoboda nima ravno vrhunske liste in bo SD morda hendikepirana, na desni pa je tako vedno enako, ampak predvsem za to, ker v okviru zunajparlamentarnih strank kandidirajo zanimivi kandidati.
Sistem evropskih volitev je drugačen, saj štejejo preferenčni glasovi. Voli se ljudi, ne le strank. Res je, da bo stranka, ki bo želela imeti poslanca, morala zbrati približno 20, 30 tisoč glasov, a V. Prebilič in še kdo jih morda lahko dobi.
SLS ima možnosti zaradi še vedno dokaj močne lokalne baze, F. Bogovič, ki je že od leta 2014 evropski poslanec, najbrž lahko prej zbere dovolj glasov kot prvi na listi SLS P. Gregorčič. Z. Stevanović? U. Lipušček? Bodo sploh imeli priložnost volivcem povedati, kaj nameravajo zastopati? Jih bodo mediji vključili v predstavitve?
Predvsem pa se je R. Golob spet nekoliko zaletel, ko je Tomaža Vesela predstavil kot prihodnjega evropskega komisarja. Za to, da bo lahko držal besedo, bo najbrž moral kaj žrtvovati, kje popustiti, da bosta SD in Levica požrli zamero, ker ju je pri dogovarjanju z Veselom preskočil.