Janša, ki se ima za političnega botra NSI, ki jo je leta 2000 ustanovil tedanji predsednik vlade Andrej Bajuk, ima do krščanskih demokratov vseskozi pokroviteljski odnos. Da so in bi bili dodana in ne odvzeta vrednost za vladne koalicije, ki jih je oz. bo on sestavljal. Nekakšen politični privesek, bog ne daj pa konkurenčna stranka, ki bi ogrozila njegov primat desno od sredine. NSI bi mu morala vseskozi slediti in biti v podrejeni vlogi pri njegovem glavnem političnem cilju, da še v četrto postane predsednik vlade. Janša se na desnici obnaša podobno kot sončni kralj Ludvik XIV., ki se je zapisal v zgodovino z znamenitim vzklikom: »Za mano potop.« Z drugimi besedami – nova desnosredinska vlada bo samo, če bo on predsednik, ali pa je ne bo.
Primata, ki si ga je izboril na slovenski desnici, kjer sta v devetdesetih dominirali SKD in nato SLS, ne namerava kar tako izpustiti iz rok. Tudi za ceno, da še naprej stranke levo od sredine po novih obrazih sestavljajo vladne koalicije. Kandidat za mandatarja v morebitnih desnosredinskih vladah je lahko samo on in nihče drug. Janša zadnji dve desetletji sistematično skrbi, da njegove politične veličine na desnici ne zasenči noben drug politični lider. Že takoj po osamosvojitvi je z Igorjem Bavčarjem s premierskega položaja spodnesel Lojzeta Peterleta.
Janša se na desnici obnaša podobno kot sončni kralj Ludvik XIV., ki se je zapisal v zgodovino z znamenitim vzklikom: »Za mano potop.« Z drugimi besedami – nova desnosredinska vlada bo samo, če bo on predsednik, ali pa je ne bo.
Potem je nastavil Andreja Bajuka in ga leta 2008 pomagal potopiti. Sledila je politična vojna z Gregorjem Virantom, ki jo je slednji na koncu tudi zaradi lastne politične neumnosti proti Janši izgubil. Ko je »hotela na svoje« nova predsednica NSI Ljudmila Novak, jo je tudi ona dobila po glavi, zdaj pa je Janša odpisal še Mateja Tonina.
Med velikonočnimi prazniki je tako »urbi et orbi« na svojem najljubšem družbenem omrežju oznanil, da se s Toninom kot predsednikom NSI ne splača veliko ukvarjati. Da je ta v »lose-lose položaju in gre v vsakem primeru. Če ne bo izvoljen v EU-parlament, bo zamenjan jeseni. Če pa gre v Bruselj, ga bo šef Robi Ilc z Jernejem Vrtovcem zamenjal najkasneje pred volitvami v državni zbor.«
S čim le si je Tonin, ki je bil v tretji Janševi vladi premierju neizmerno lojalen obrambni minister, nakopal takšno jezo predsednika SDS, da ga je že vnaprej politično odpisal? Ne samo da je izvršilni odbor NSI že pred časom sprejel sklep, da v še eno vlado, ki bi jo vodil Janša, ne gredo več, kar je »senčnega kralja slovenske desnice« do konca razbesnelo, v NSI pri tem še kar vztrajajo ne glede na vse politične diskreditacije, ki na njihov račun letijo iz Janševe »tovarne laži in propagande«. Tonin, ki je danes nosilec liste NSI na junijskih volitvah v EU-parlament, na veliko Janševo jezo namreč še naprej javno razpreda, da bi morali tudi na desnem polu razširiti nabor potencialnih kandidatov za predsednika vlade.
Predsednik NSI v intervjuju za prejšnjo številko Reporterja tako govori o prenovi desne sredine: da bi morali pred volivce priti z novimi koncepti, saj bodo z vztrajanjem na treh desetletjih starih pristopih tudi rezultati enaki sedanjim: »Če ne bomo politično inovativni in pogumni, bomo gledali še peto epizodo novih obrazov. Pika.« Tonin se zaveda, kdo je dejansko glavni mobilizator levih volivcev, ki so vedno znova pripravljeni podpreti nov politični obraz, samo da ni Janša na oblasti. Večni predsednik SDS tako vedno poskrbi za njihovo množično mobilizacijo.
Janša s svojim trmastim vztrajanjem ne samo na čelu SDS, tudi s tem, da se desno od sredine ničesar bistveno ne spremeni, dela levici največjo politično uslugo. Nazadnje je tako v političnem zakulisju preprečil oblikovanje skupne liste NSI, Platforme sodelovanja in SLS za evropske volitve, ki bi bila po Toninovem mnenju resen pretendent za zmago in nato bila tudi politični kapital za naslednje volitve v državni zbor. Ker je predsednik krščanskih demokratov želel pospešiti razpravo, da zmaga desne sredine ne sme biti odvisna samo od enega človeka, ga je maščevalni Janša takoj politično odpisal kot predsednika NSI.
Še pred tem pa se je obregnil tudi ob Jerneja Vrtovca, ki bi lahko nasledil Tonina na vrhu stranke, ker tri tedne veselo potuje po ZDA na povabilo State Departmenta v okviru programa za politične voditelje nove generacije, namesto da bi v vlogi predsednika komisije DZ za nadzor javnih financ gledal pod prste vladi Roberta Goloba, ki za preplačane investicije v železniško infrastrukturo veselo zapravlja davkoplačevalski denar.
Janša se namreč vso svojo politično kariero intenzivno ukvarja s konkurenco desno od sredine in vsakega, ki dvigne glavo ali poskuša ogroziti njegov primat, želi zatreti v kali. Svojeglava NSI je postala zanj prava obsesija. Nad krščanske demokrate, da bi jih discipliniral, če pa to ne bo mogoče, pa politično likvidiral, gre očitno spet na vse ali nič. Po Alešu Štrancarju jim je prevzel Domovino, v kateri naj bi ajdovski podjetnik »obračunal z gejevskim lobijem v NSI«, krščanske demokrate pa straši tudi s Platformo sodelovanja Anžeta Logarja, da bi jim po preoblikovanju v politično stranko pobrala del volivcev, da bi tako že v drugo ostali pred vrati parlamenta.