Ko je prišla T. Fajon iz Bruslja in prevzela SD, se je zdelo, da je njen edini program: »antijanša«. Veliko več doslej tudi od Brgleza nismo slišali, predvsem to, da bi bila koalicija z SDS ne/razvojna in škodljiva. T. Fajon o svoji kandidaturi ni obvestil, je pa izjavil, da verjame, da bo dobro sodeloval z R. Golobom.
Bo na vrhu SD Tadej Beočanin? Župan Ajdovščine? Pragmatik? Deluje kot človek s širino, razumen, nič kaj demagoški, tudi on vidi preveč ovir za sodelovanje z SDS. S Toninom mogoče, z Janšo ne? Volilni izid je lahko takšen, da bi se morda bilo potrebno povezati s t. i. drugo stranjo, Beočanin se pri tem nič všečno ne spreneveda. Politika je umetnost možnega. V primeru izvolitve bi še naprej županoval!? Kako pa bo potem izpolnil zahtevo R. Goloba, da morajo biti vsi predsedniki koalicijskih strank v vladi? Golob pri tem ne bo vztrajal.
Bo predsednik SD J. Prednik? Mlad, sodoben politik? Bi bil sposoben, dovolj moder in navsezadnje tudi zvit, da bi lahko uveljavil svojo avtoriteto? Ali pa bi ga stari mački lahko ovili okoli prsta in mu onemogočili zasnovati sodobno socialdemokracijo, neobremenjeno s preteklostjo, ki je vedno z eno nogo nekje pred letom 1990? Marsikdo si namreč sodobno socialdemokracijo predstavlja kot kontinuiteto nekdanje komunistične stranke.
Novinarstvo je postalo politično in kapitalsko sredstvo v bitki za ohranjanje volivcev, kapitala, pozicij, vse na račun večine državljanov. Da ni bilo vedno tako? Samo da prej nismo vedeli ali pa smo se le sprenevedali?
Vprašanje je seveda, kdo zdaj prevladuje v SD – t.i . stare sile ali so vendarle znotraj stranke to smer premagali? Bojim se, da ne. Prednik se je dolgo izogibal direktnemu odgovoru o sodelovanju z zdajšnjo opozicijo. A se kandidate za predsednika SD dobesedno sili, da se izrečejo o delitvah, izključevanju. V bistvu pa je SD edina stranka na levi, ki lahko parira desnici, ki navsezadnje lahko skupaj z njo tudi vlada in jo obvladuje. Ima veliko izkušenj, povezav in ima dolg ne le do starejših generacij, ampak tudi do mladih.
SD je edina, ki je izšla iz prejšnjega sistema – prostovoljno – in bi ne smela rušiti, ampak graditi, edina, ki bi znala obvladati desnico pri njenih morebitnih skrajnih zamislih, kako urediti državo. A vedno bolj pogosto se jo, zdaj tudi glasno, opisuje v povezavi s korupcijo, z obvladovanjem zakulisja … Nekateri namigujejo, da kritika SD Svobodi pomaga utrjevati položaj …
A kaj naj programsko zagovarja SD? Lahko ponovimo veliko tistega, kar smo govorili in pisali nekaj pred letom 1990, ko smo gradili demokracijo in samostojno državo: da bo vsak živel človeka vredno življenje, da bo lahko svobodno izrazil svoja stališča, da bomo zagovarjali solidarnost, in zdaj še, da bi se naj SD zavzemala tudi za pozitiven odnos do partizanstva, do odpora proti okupatorju v drugi vojni in obsodila povojne poboje; da je treba enako poveličevati osamosvojitev in nastanek države in zmago nad komunizmom; hkrati pa preteklost razumeti, je ne zanikati, saj smo jo živeli in marsikdo jo je tudi preživel. Večina ima/mo/jo spomine in nekateri mislijo, da jih je treba zabrisati, preskočiti. Ne gre! Tako nekako bi naj delovala SD.
Del politike razmišlja o povezavi desnih in levih na oblasti, del temu nasprotuje, češ da nismo zreli za to. Nasprotno, večina državljanov je zrela za to, nezreli zanjo so predvsem politiki in mediji. Kompromisi v politiki so lahko rešitev, ne problem. A SD bo za morebitne drugačne povezave od sedanjih zbrala najbrž premalo glasov. Svoboda? Če bi sodili po zdajšnjih možnostih, prav tako. Levica? Izgublja se. Imamo, kar imamo – Golobe, Janše, Brgleze, Mesce … Logar? Lahko bi bil del rešitve, če se ne bo izgubil. A počakajmo do jeseni.
Vsekakor pa smo že krepko v predvolilnem času, dva meseca je še do evropskih volitev, in tako bodo nekateri še bolj protestirali, predvsem pa bodo v predvolilnem boju precejšnjo vlogo tako in drugače odigrali mediji. V Sloveniji sicer kmalu ne bomo več imeli medija, ki bi mu lahko zaupali, ki bi bil v službi državljanov, javnega interesa. Politika in kapital se vse preveč »igrata« z njimi.
Če je kdo mislil, da opozicija ne bo izkoristila obiska evropske komisarke Vere Jourove marca 2022 na slovenskem ustavnem sodišču prav v času, ko so imeli tam na dnevnem redu zakon o RTV, je bil seveda naiven. Vsaka opozicija bi to uporabila. J. Janša trdi, da je bil ta obisk vmešavanje v slovenske notranje zadeve. Jourova se je med obiskom sestala tudi s predsednikom ustavnega sodišča Matejem Accetom. Obiskala ga je deset dni po tem, ko je ustavno sodišče zadržalo del novele zakona o RTV Slovenija. Pozneje je sodišče zadržanje odpravilo, in v SDS verjamejo, da je na to vplival obisk komisarke.
Tako Jourova kot Evropska komisija sporočata, da RTV SLO ni bila tema pogovora. RTV je bila omenjena le v kontekstu, da se o njej ne bosta pogovarjala. Saj ni bilo treba – že obisk komisarke v tem dokaj neprimernem času, je lahko bil dovolj. In da so del dokumenta, ki govori o obisku v Bruslju »počrnili«, naliva olje na ogenj še bolj.
Ja, vsaka politika se je in se vpleta v medije, ena odkrito, druga bolj prikrito. Prikrito? Tako se je do pred nekaj let, zdaj napadajo s tanki in vedno bolj odkrito tako levi kot desni in seveda še kapital s svojimi takšnimi in drugačnimi interesi, povezan zdaj s to in potem z ono politiko. Novinarstvo je postalo politično in kapitalsko sredstvo v bitki za ohranjanje volivcev, kapitala, pozicij, vse na račun večine državljanov. Da ni bilo vedno tako? Samo da prej nismo vedeli ali pa smo se le sprenevedali?