To si je dovolila tista tožilka, ki je izgubila vse sodne postopke zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Še več, s prepozno vložitvijo zahteve za preiskavo v zadevi farmacevtka je župana rešila morebitne obsodbe. Naredila mu je največjo uslugo. Novinarska vprašanja, katero kaznivo dejanje naj bi predsednik vlade Robert Golob storil med pogovori in dogovori z nekdanjo ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar in zakaj se s tem ukvarja gospodarski kazenski oddelek specializiranega državnega tožilstva, po njihovem »zagotovo ni informiranje javnosti«. Šlo naj bi za poskus vplivanja na njihovo delo.
»Zanimivo bi bilo videti, kdo res stoji za vsebino teh člankov in kakšen je njihov namen,« ob tem še pribijejo. Kaj lahko sledi po takšnem odgovoru tožilstva, ki je bil hkrati predan tudi nekdaj »osrednjemu slovenskemu časniku«, očitno podaljšku njihove PR-službe? Bo tožilka Žgajnarjeva zdaj uvedla preiskavo proti Reporterju, da ugotovi, kdo je v ozadju našega pisanja? Neverjetno, nezaslišano!
Tisto, kar največji čistuni in moralisti očitajo drugim, običajno počno sami. Zlorablja se državne institucije, organe pregona in pravosodje, pogosto tudi medije. Sploh ni več pomembno, kdo je na oblasti: ali so levi ali desni.
Pri nas je veliko stvari postavljenih na glavo. Tisto, kar največji čistuni in moralisti očitajo drugim, običajno počno sami. Zlorablja se državne institucije, organe pregona in pravosodje, pogosto tudi medije. Sploh ni več pomembno, kdo je na oblasti: ali so levi ali desni. Vzporedni sistem, v katerem imajo pomembno vlogo razne komunikacijske agencije in spindoktorji za prodajanje megle, deluje pod enimi in drugimi. Ta ne sledi javnemu interesu, interesu državljanov, davkoplačevalcev.
Te ljudi iz zakulisja, ki se mrežijo ne glede na politično barvo in želijo biti nedotakljivi, zanima samo njihov zasebni interes. Vodi jih neizmeren pohlep, kako čim več javnega denarja spraviti v svoje zasebne žepe. Ropanje javnih blagajn je v Sloveniji že vrsto let nacionalni šport. V takšnem močvirju je težko priti do dna korupciji v javnem zdravstvu, ki je vsa ta leta pod levimi in desnimi vladami največja ponikalnica javnega denarja.
Ni samo nesposobnost politikov tista, da vlade pogosto ne morejo narediti ničesar. Da ne morejo nadeti uzde denimo trgovcem, ki z visokimi maržami na izdelke (hrana, drogerija …) dobesedno odirajo državljane. Kakšen fiasko je bila tista vladna košarica živil! Čeprav na trgu posluje kar precej trgovskih verig in bi morala biti konkurenca, se ti očitno med sabo dogovarjajo, da imajo vsi podobno visoke cene. S tem pa velike profite. Na eni strani stiskajo dobavitelje, na drugi strani odirajo potrošnike. Država, v njenem imenu vlada, pa ne odigra svoje vloge. Urad za varstvo konkurence, ministrstva za gospodarstvo, kmetijstvo in prehrano ne znajo, najbrž pa tudi nočejo narediti reda. Zaščititi potrošnike pred vsakodnevnim plenjenjem njihovih denarnic.
To je zadnje čase glavna tema v daljni Avstraliji, kjer sem preživel zadnji mesec. Pomembno vlogo pri tem imajo nacionalni, javni mediji, ki so v Sloveniji povsem zatajili. Avstralska nacionalna televizija ABC je tako pripravila udaren dokumentarec, kako oba največja trgovca Woolworths in Coles, ki obvladujeta 65-odstotni tržni delež, zlorabljata svoj duopolni položaj. Kako usklajeno dvigujeta cene v škodo potrošnikov in zvijata roke dobaviteljem. Preiskovalni novinarji so na konkretnih primerih dokazali, da so neupravičeno podražili nekatere izdelke in da so njihovi izgovori o višjih cenah energentov bolj kot ne privlečeni za lase. Glavnega direktorja Woolworthsa je novinar tako privil pred kamero, da je sredi pogovora vstal in odšel.
Česa takega na slovenski nacionalni televiziji ne moremo videti, čeprav se financira z obvezno RTV-naročnino in ni odvisna od oglaševalskih prihodkov trgovcev, katerih reklame zasedajo največ programskega časa v komercialnih medijih. Nacionalna televizija, še posebej njihova četrtkova preiskovalna oddaja Tarča, pogosto ne opravlja svojega poslanstva.
Tisti, ki prijateljuje z Rokom Snežičem, Andrejem Marčičem in Božom Dimnikom, pač ne more biti predstavnik drugorazrednih državljanov.
Nočejo, najbrž pa tudi ne smejo drezati v področja, kjer so največji denarni tokovi, in skoraj nobene za potrošnike pomembne zgodbe ne znajo pripeljati do konca. Veliko lažje se je ukvarjati s politikantstvom, s političnimi preigravanji; vabiti predsednike strank, poslanskih skupin ali celo odslužene politike ter razne lobiste in spindoktorje. Ali pa v Odmevih neprestano gostiti predsednico Trgovinske zbornice Maričo Lah in ji pustiti, da še naprej zavaja slovensko javnost.
Da je dovolj, na obcestnih plakatih te dni sporoča največja opozicijska stranka, ki danes vabi na veliko protikorupcijsko zborovanje na Kongresni trg v Ljubljani. Janez Janša si ob dokaj opravilno nesposobni vladi Roberta Goloba, ki se je zadnji dve leti večinoma ukvarjala sama s sabo, ponovno tlakuje pot na oblast. Da bi še v četrto postal predsednik vlade. Trikrat je že imel priložnost voditi izvršilno vejo oblasti in vsakič je zamočil (ni izpeljal ključnih reform, se pogrezal v korupcijske škandale), zakaj bi bilo v četrtič drugače?
Janša že dolgo ni več alternativa plenilcem na levici, saj, ko je na oblasti, uporablja podobne metode in tudi on veselo posluje z omrežji vzporedne države. Tisti, ki prijateljuje z Rokom Snežičem, Andrejem Marčičem in Božom Dimnikom, pač ne more biti predstavnik drugorazrednih državljanov.